Odlomki iz gledališkega lista

»V Treh sestrah izmed vseh Čehovovih dram najneposredneje vidimo, kako čas oblikuje življenje ljudi: ko mineva, se dramski junaki spreminjajo pred našimi očmi, čedalje bolj tonejo v mrtvilo življenja v podeželskem mestecu in to mrtvilo jih čedalje bolj deformira. […] Iz dejanja v dejanje delajo vse osebe v Treh sestrah daljše ali krajše ekskurze v preteklost in nas tako nenehno opominjajo, da čas ne stoji, temveč teče in nas odnaša, mi pa se mu ne moremo postaviti po robu. […] Tako Čehov s pomočjo časa širi v dve smeri perspektivo, v kateri opazujemo tisto, kar se dogaja v njegovih dramah. V eni smeri dosežejo dogodki, ki jih vidimo na odru, neko organsko, mirno lahko rečemo fiziološko, neizprosnost in resnost, lastno vsemu, kar se dogaja v naravi; v drugi smeri se nam tisto, kar se zdi udeležencem velika in pretresljiva kriza, kaže kakor trzljaj mikroskopskih dimenzij, ki bo pozabljen in bo zginil v velikem mraku časa. Kje je resnica, bi se vprašal manjši in manj inteligenten pisatelj. Čehov pa ve, da je resnica odvisna od kota, iz katerega opazujemo stvari, ter jih kot nepodkupljiv ironik opazuje iz dveh različnih kotov hkrati – in kateri od njiju je pravi, tega mi ne moremo vedeti.« (Jovan Hristić, Čas v Treh sestrah)

»Tri sestre so prva gledališka igra, ki jo je Čehov napisal neposredno za Moskovsko umetniško gledališče, in sicer predvsem na prigovarjanje […] glavnega dramaturga in odgovornega za repertoar, Čehovovega prijatelja Vladimirja Ivanoviča Nemirović-Dančenka […], ki se mu je leta 1898 posrečilo, da je za Umetniško gledališče pridobil Utvo. […] Igro je Čehov napisal med avgustom in decembrom 1900. […] V prvih treh tednih novembra 1900 je Čehov napisal drugo verzijo oziroma prvi čistopis Treh sester. […] Uprizoritev Treh sester je bila in je uvrščena med najboljše produkcije Umetniškega gledališča; njen uspeh je bil zmagoslaven.«  (Peter Urban, Kako so nastajale Tri sestre)

»Še bolj kakor Dostojevskega pa imajo Tri sestre angleški podtekst. Med knjigami, ki jih je Čehov leta 1895 naročil za javno knjižnico v Taganrogu, je bila biografija sester Brontë avtorice Olge Peterson. […] Podobnosti med življenjem sester Brontë in sester Prozorovih so tako izrazite, da ni mogoče, da ne bi branje biografije, ki jo je napisala Petersonova, vplivalo na Čehova. Kratko življenje Charlotte, Emily in Anne, ki jih je vzgojil strog oče in ki na mrzlem severu sanjajo o uspehu v prestolnici, a so obsojene na to, da umrejo na severu, je osupljiva vzporednica sestram, ki so pri Čehovu izgnane iz Moskve in sanjajo o njej, vzgojil jih je gospodovalni polkovnik Prozorov in so obtičale v severnjaškem mestecu. Brontëjeve in Prozorove so brez matere. Oboje imajo brata (prve Branwella Brontëja, potencialnega slikarja, druge Andreja Prozorova, potencialnega profesorja), ki jih razočara, saj se zaplete z žensko, ki ga vleče navzdol, ter se vda kartanju in pijači. Ena od sester Brontë in ena od Prozorovih sta zaljubljeni v poročenega moškega; in čeprav so sestre Brontë, v nasprotju s Prozorovimi, izživele svoj genij v poeziji in prozi, so tudi one izkusile tlako učiteljevanja in razočaranje ob odhodu ljubimcev. Za Čehova so tematski vir sestre Brontë. Na njegovo zgodbo pa je vplival še en angleški element: […] opereta Sidneyja Jonesa Gejša. […] Tretji angleški (ali ameriški) element […] je bila vodvilska pesem Tarara-bum-di-ej, ki se je leta 1891 v neštetih različicah razširila iz Amerike po vseh Evropi.« (Donald Rayfield, Razumeti Čehova)

»Pri Čehovu so miti prerasli v religijo in tudi Tri sestre so prežete z verskimi resnicami z najvišjo zapovedjo ,V Moskvo!‘ kot znakom nikoli uslišanega hrepenenja. S tem krikom je dodobra prežeta tudi sočasna kritika in refleksija, redko kje se krik ,Pojdimo!‘ in tragična piedestalska izpostavitev, da nikoli ne grejo, izpusti. Olgo, Mašo, Irino in Andreja se predstavlja kot plemenite ljudi, ki so ujeti v brezizhodno situacijo sredi fiktivnega provincialnega mesta, kjer nimajo možnosti razvoja. […] Poudarek je na življenju, in ne na imperativu sreče ali Moskve. […] Sestre so postale človek, ki je po Nietzscheju vreden … […] Izkazale so odpor proti slabosti, ki je Moskva, in postale močnejše, mogoče so na strani, ki je Čehov ni več zapisal, celo srečne, vsekakor pa živijo.« (Nina Zupančič, Ne govorite mi o Moskvi: o mitu in sreči)

Iz gledališkega lista uprizoritve