Gotovo nobena žival nima tako izjemnega pomena za človekovo življenje kot prav pes. Volkove je udomačeval že pračlovek, torej nas pes (in njegovi predniki) spremljajo že od pradavnine. Opravljajo številna dela, v naša življenja so vpleteni bolj, kot opazimo. Naštejmo le nekaj njihovih »služb«: vlečni psi, psi vodniki, psi za pomoč ljudem z ovirami, psi terapevti, reševalni psi, psi za odkrivanje eksplozivov in drog, pastirski in ovčarski psi, lovski psi, psi čuvaji in stražarji, bojni psi. Predvsem pa je pes hišni ljubljenček ali kakor ljudje radi rečemo: pes je človekov najboljši in najzvestejši prijatelj. Navkljub temu se radi obkladamo z žaljivkami, kot so: »Kuzla!« »Psica!« »Je kot polit cucek!« ipd. Nobena druga žaljivka, ki človeka primerja z živaljo, ni tako uničujoča, kot je »Kuzla!«. Če nekoga primerjamo s kozo ali kravo, je to že že malce literarno ali pogosto skorajda ljubkovalno.
Asher Kravitz je posebej temačno poglavje zgodovine, drugo svetovno vojno, orisal iz pasje perspektive, skozi katero lahko spremljamo strukturo vojne: ustaljenost, ki ji sprva sledijo le birokratski zapleti, nato restrikcije, kasneje nejevera, potem panika, grozljivosti vojne vihre, komaj zaznavna slutnja konca in – če si med srečneži – pot domov. Kir doživi skorajda vse, kar se je med drugo svetovno vojno, tik pred njo in po njej doživeti dalo: je prijazen ljubljenček judovske družine, spremljevalec nemškega para, esesovski pes v taborišču, divji judovski dingo, neustrašen bojni pes pri ruskih partizanih in na koncu – kot njegov prvi in poslednji lastnik – postaran, preganjan Jud. In vseskozi se tudi sam sooča z moralnimi dilemami, ne da bi prav dobro razumel koncept nacizma ali antisemitizma. Razume namreč le to, koga ima rad in kdo ima rad njega ...
Judovski pes je ganljiva zgodba; je zgodba, ki nam skuša dopovedati nekaj bistvenega: sovraštvo do drugačnih, drugih, tujih je uničujoče, ljubezen pa bo, kot pravi Dostojevski, rešila svet.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)