Ob začetku si je EPK Nova Gorica-Gorica zastavila ambiciozen program. Kako je potekala izvedba, kje je bilo največ odstopanj v presežkih in tudi neuresničenih projektov, kot je recimo postavitev stalne razstave Evropske platforme za interpretacijo 20. stoletja (Epic) v nekdanjem skladišču novogoriške železniške postaje?
V trenutku, ko odgovarjam, ekipa kustosov pod vodstvom Kaje Širok v povsem prerojenem skladišču končuje postavitev zbirke Evropske platforme za interpretacijo 20. stoletja, ki jo bo javnost pod imenom Mesto na meji prvič videla 26. novembra. Četudi pozneje, kot je bilo prvotno predvideno, pa takšen Epic v resnici povsem ustreza začetni definiciji: platforma bo polno zaživela šele z odprtjem in aktivno participacijo obiskovalcev in obiskovalk. In dva dni kasneje bo tam spregovoril Slavoj Žižek s predavanjem o kvantni zgodovini! Številni dogodki, od konference o psihiatru Basaglii prek posveta nekdanjih diplomatov na temo helsinške listine do konference o novih mestih, so v resnici že sestavni deli platforme, ki je bila živa še pred odprtjem.
Do premikov pa je prišlo na primer pri plesni predstavi Brezmejno telo, ki se je iz solkanskega kamnoloma preselila k pomniku miru na Cerju, ali pri klavirskem recitalu Aleksandra Gadžijeva, ki se je izpod prvotno načrtovanega solkanskega mostu preselil na kar dve prizorišči: Trg Evrope in na Sveto Goro. Prav ta primera sta pokazala, da smo znali kljub zagatam na novo osmisliti spremenjena prizorišča in jim dodati vrednost.
Med presežki moram vsekakor omeniti izjemno kompleksen, tako logistično kot seveda tudi vsebinsko in sporočilno, projekt Tomija Janežiča Dodekalogija, saj ne žanje le izjemnih kritiških odzivov, ampak je dobesedno ustvaril svoje "občestvo", ki ga spremlja in raste iz predstave v predstavo.
Kateri od projektov je po vašem mnenju najbolj odmeval v domači in tuji javnosti?
Slovesno odprtje je dalo ljudem vedeti, da mislimo resno s prehajanjem meja, saj je celodnevno dogajanje zdaj že daljnega 8. februarja sprožilo zelo intenzivna čustva, od ganjenosti do ponosa, in temeljno spremenilo percepcijo celega podviga prestolnice. Brezmejnost, ki je od tedaj resen obet in zaveza, nam je ogromna pomagala pri medijski pozornosti, saj gre vendarle za prvo čezmejno prestolnico v 40-letni zgodovini pobude EPK.
Od tedaj dalje so nam ljudje zaupali tako pri velikih, zahtevnih produkcijah, kot tudi pri izvirnih, mikro pobudah na specifičnih prizoriščih. Vodstvo po na novo odkritem parku Rafut, kakor ga je denimo z ekipo Gleja izpeljala Neja Tomšič, je ljudem dobesedno odprlo oči za drevesa in njihove zgodbe, ki jih dotlej niso videli ali vedeli.
Podobno velja za zahtevna popotovanja do plesno-literarnih predstav Mattie Casona ali pa za nekatere od lokacijsko zahtevnih filmskih projekcij po zaslugi potujočega kina Soča. Po drugi strani je zven Gadjieva s Svete Gore segel, tudi po zaslugi radijskega prenosa, dobesedno po celem svetu. Takšnih biserov se je v letu dni prestolnice nabralo za celo ogrlico.
Nova Gorica je nosilka projekta EPK, na povabilo se ji je pridružila italijanska Gorica, ena EPK in dve mesti torej, kar je unikum v dosedanji zgodovini vseh EPK. Se vam zdi, da se je to dejstvo dovolj prepoznalo v javnosti, da ni več zmote, da gre za projekt dveh mest?
Da, vsekakor. S slovenske strani je bilo to prvenstvo jasno od prvega dne, skozi številna partnerstva in koprodukcije pa je ta pogled postopoma privzela tudi italijanska stran. Pri tem je pomembno vlogo odigrala dežela Furlanija-Julijska krajina (FJK), ki je znala v tej slovenski pobudi prepoznati priložnost tudi za lastno pozicioniranje, tako doma v Italiji kot širše. Ključno je, da so prebivalci obeh mest dejansko začeli živeti somestje. K temu prispevajo včasih banalne, vsakdanje reči, kot so brezmejne kolesarske steze ali krožne linije avtobusa, še veliko bolj pa projektna sodelovanja, ki združijo ljudi podobnih ambicij in vrednot, pri čemer jezik ali meja nista več oviri.
Ena EPK, dve obmejni mesti z zelo različno zgodovino, tudi travmatično in z nekoč zelo različnima političnima ureditvama, kako se je med mesti sedaj, ko se EPK končuje, okrepilo sodelovanje? Sta se obe Gorici še bolj povezali, so meje, ki so v preteklosti ločevale, dokončno presežene?
Radi rečemo, da se EPK ne končuje, ampak da le predajamo naslov novima dvema prestolnicama. V resnici je kot pri Goetheju: potovanje je končano, pot se začenja. Pri prestolnici resnično velja, da o uspehu odloča šele dan pozneje. Kaj bo ostalo, kako bo to upravljano, kako se bodo umetniški presežki znova zgodili.
Temu so trenutno namenjene resne študije in pogovori, pri čemer segajo razsežnosti zapuščine, od upravljanja novopridobljene infrastrukture prek zagotavljanja sistemskih virov financiranja do skrbi za ohranitev delovnih mest in razvoj pridobljenih znanj. Obe mesti, a tudi Slovenija in FJK, temu namenjata dovolj besed, da jih bo mogoče držati zanje in sistematično razvijati zapuščino. Mreža drugih evropskih prestolnic, dosedanjih in prihodnjih, je tu nepogrešljiv vir dobrih in slabih praks, zato ostajata Nova Gorica in Gorica tesno vpeti vanjo tudi v trenutku, ko bosta, skupaj z nemškim Chemnitzem, predali naslov slovaškemu Trencinu in finskemu Ouluju.
Kaj pa je po vašem tisto, kar bo trajno ostalo na območju obeh Goric po EPK?
Kot je ob oktobrskem obisku štirih evropskih poslancev povedala direktorica EZTS GO Romina Kocina, je bolj kot vsak drug zaprt prostor morda to odprt javni prostor Trg Evrope, ki ni več razmejen med dve državi. Že od prijavne knjige dalje je to naš epicenter in okrog njega se zdaj res nizajo številni prostori, od prenovljenega skladišča do Super 8 in celo košarkaškega igrišča. Oživel je tudi podhod železniške postaje, ki je postal razstavišče, njegovi dve vrtači pa amfiteatra za kulturne dogodke: v vzhodni smo tako od aprila gostili koroško darilo, kupolo Ingeborg Bachmann, v zahodni pa je začasno parkiral naš Xmobil. Največja sprememba je morda prav ta fizična sprememba, da je obrobno območje obeh mest postalo osrednje in se polni z vsebinami in ljudmi.
K temu sodi tudi z obeh strani meje izkazano veliko zanimanje za Epic, ki sicer stoji zgolj na slovenski strani. V percepciji Novogoričanov bo kot "nova" pridobitev ostal tudi vrsto let za javnost nedostopen park Rafut. Zagotovljena so tudi že sredstva za obnovo Laščakove vile v njem.
Kako bo v vseh teh prostorih poskrbljeno za vsebino, ko se bo EPK končal?
Odločilno bo prihodnje leto. Denarna sredstva so zagotovljena, s strani ministrstva za kulturo in Mestne občine Nova Gorica. Ključno vprašanje je, kako se bodo ta sredstva prihodnje leto sistematično delila za upravljanje pridobljene infrastrukture, zavodov, a tudi nadaljnje opolnomočenje tistih nevladnih organizacij, ki so bile nosilni partnerji projektov EPK. To bo začrtalo strukturno razmerje med tem, kaj in kako bo ostalo. Dogajanje razumljivo zagotovo ne bo tako intenzivno kot letos. Gre pa za izjemno spodbudo akterjem, ki bodo prevzeli odgovornost za posamezne projekte.
Dolgoročno menim, da je ključno, da so tako sistem kot procesi zdaj vgrajeni v mestno strategijo razvoja kulture in so s tem postali zavezujoča, dolgoročna strategija Mestne občine Nova Gorica.
Se torej ne bojite, da bi dogajanje po EPK zamrlo?
Tiste stvari, ki so bile zastavljene dolgoročno, imajo zdaj trdne temelje, finančne, kadrovske in prostorske. Slišimo izjemne komplimente s strani Bruslja in odločevalcev, da je prav čezmejna komponenta nekaj, ki bi se je morali drugi učiti od nas. Gre vendarle za presedan: doslej tako izrazite čezmejne EPK ni bilo. A tega seveda ne moreš zapovedati vsem, to je bil pameten odgovor na konkretno situacijo.
Pokazali smo, kako se da preseči nekatere stvari. Ravno zaradi tega so nas recimo obiskali župani iz Severne Irske in Irske, pa kosovske in srbske ženske v okviru Dialoške akademije, ki je pobuda Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Dober je občutek, da si lahko s tem, kar delaš, nekomu drugemu za zgled.