Spoštovane umetnice in umetniki, kulturne delavke in delavci, ljubiteljice in ljubitelji sodobnega plesa, spoštovani gospod minister Tone Peršak.

V veliko čast mi je, da vas ob priložnosti otvoritve letošnje Gibanice lahko pozdravim kot nova predsednica DSPS. Ja, DSPS ima čisto zares tridesetletno žensko predsednico. Z nekoliko naivnosti bi lahko trdili, da je kaj takega v siceršnji očitno mizogini družbeni klimi mogoče zato, ker gre pri sodobnem plesu za področje umetnosti, ki se zmore še posebej občutljivo soočiti z vprašanji heterogenih telesnih prisotnosti in iskanj skupnega.

Seveda pa je dosti bolj verjeten nek drug scenarij. Sodobnemu plesu pač ne gre dobro, akterke in akterji smo v veliki večini bolj ali manj pregorele prekerne delavke in delavci. Ob stopnjujočemu se pritisku siljenja v medsebojno konkurenčnost, in to velja za celotno polje kulture, skupnost razpada. Kljub desetletjem predanega delovanja in mednarodne uveljavitve akterk in akterjev, temu področju ni bil zares priznan niti družbeni ugled, finančno pa se delovanje na področju kulture ne izplača. Ob vsem tem pa se najranljivejši sloj kulturnikov, samozaposlene, torej dejansko nekatera celotna področja, med katere nedvomno spada tudi sodobni ples, izriva iz polja pristojnega ministrstva, torej v še večjo revščino.

Ker so, taka je že navada, ženske tiste, ki požrtvovalno prevzamejo skrb za hirajoče, ni nič čudnega, da je vodstvo kulturnega sektorja močno feminizirano. Katja Praznik v svoji novi knjigi lucidno pokaže na strukturno istost domnevne poklicanosti žensk za reproduktivno delo, kar je izgovor za njegovo neplačanost, in pa poklicanost k umetnosti, ki naj bi se jo prav tako ustvarjalo iz čiste nuje, iz veselja, torej nemara kar brez plačila. A ko pristajamo na to zastonjkarstvo, tudi same vsakodnevno zbijamo vrednost lastnega dela, vrednost kulture v celoti. Proti temu se lahko borimo samo, če stopimo skupaj.

Sodobni ples v Sloveniji je nastal na ramenih žensk. Meta Vidmar je 7. januarja 1927 v Operi priredila Plesni večer, torej letos praznujemo devetdesetletnico slovenskega sodobnega plesa. Da so nosilke te na telo osredinjene umetnosti ženske, ni v tej, na racionalni misli utemeljeni moškocentični družbi nikakršno naključje. A morda žal tudi ni naključje, da se prav zato, ker smo pač še daleč od deklarativne enakosti, področje nikoli ni uspelo zares uveljaviti. Vsega tega ne govorim zato, ker je danes osmi marec, oziroma če parafraziram Simone de Beauvoir: tega ne govorim zato, ker sem ženska, ampak zato, ker je res.

Pred kratkim smo s kolegi iz društva prečesavali ustanovitveni dokument DSPS iz leta 1994, ki navaja cilje delovanja društva, katerega namen je bil in je še danes uveljavitev področja in ustvarjanje pogojev za njegovo dobro delovanje. Prva predsednica društva je bila še ena ključna ženska figura sodobnega plesa v Sloveniji, Ksenija Hribar. Ko po triindvajsetih letih beremo ta njen dokument, pa lahko ugotovimo, da kljub neštetim prostovoljnim uram, vloženim v zagovorništvo področja, neuresničenih ciljev ostaja še toliko, da jih ne moremo niti našteti, ne da bi nas prežel strašen defetizem.

Zato se na tem mestu strateško vračam k svoji začetni naivnost. V pomen in nujnost umetnosti namreč še verjamem in prepričana sem, da si to naivnost v dobrem smislu delim z mnogimi izmed vas. Zato smo nenazadnje danes tukaj. Pri umetnosti namreč občudujem njen pogum, da se ne ustavlja pred neznanim. Spoštujem njeno moč, da je zmožna dolbsti lastne, nove struge – pa ne zato, ker vedno ve, kam bi rada prišla, ampak ker preprosto ne pristaja na edini brezglavo deroči tok. Pogosto je prav umetnost tisto nekaj na svetu, tisto srečanje, ki sili misel, da misli in to tako, da jo iztirja iz raznih samoumevnosti, gole operativnosti in pragmatičnosti. Zelo mi je všeč definicija koreografije, kakor jo opiše Andrew Hewitt. Zanj ta pomeni »vajo, torej iznajdevanje in predelovanje utopičnih, a zato nič manj 'realnih' socialnih odnosov.« To ni samo vaja iz nečesa, kar je potrebno usvojiti, ampak performativna vaja, ki medtem ko vadi, ustvarja še neobstoječe. Stopimo torej skupaj in si izborimo prostor za take vaje. Začnimo že danes, na Gibanici.

Na tem mestu bi na oder povabila gospoda ministra Toneta Peršaka, s katerim se, če kljub svoji pragmatični funkciji z mano deli vsaj malo tovrstne naivnosti, veselimo nadaljnjega dialoga.