Čeprav na prvi pogled nimata kaj dosti skupnega, sta povezani bolj, kot se zdi. Obe sta namreč izpostavljeni zaradi iste prevladujoče ideologije zasebne lastnine in posledično vsesplošne privatizacije in nenehne gospodarske rasti, ki vodita v krčenje vsega, kar spada v področje javnega. Krčenje javnega sektorja, krčenje socialnih in drugih pravic, krčenje plač in subvencij, krčenje projektnega denarja, skratka krčenje vsega, kar je omogočalo vsaj kolikor toliko dostojno preživetje devetih desetin ljudi, da bi zgornja desetina imela veliko več, kot lahko porabi (kaj šele tisti slavni 1%). Da ti potem krč v želodcu povzroča tesnobe in slabosti od prezadolženosti, pomanjkanja in družbene krivičnosti. Ko država dvigne roke od zagotavljanja in ustvarjanja javnega dobrega in posledično od skrbi za ljudi, jih prepusti nemilosti odprtega trga, ki ima le en sam cilj: generirati čim več dobička za lastnike kapitala, za vsako ceno in na vsak način. Hlepenje po bogastvu in prestižu je močnejše od človečnosti, ljudje postanejo orodja, predmeti, ki jih po uporabi mirno zavržeš.

Države se danes temu popolnoma podrejajo in ustvarjajo takšne družbene pogoje, v katerih lahko kapital vlada, se oplaja in raste, vendar ostaja v žepih redkih, ker izginjajo mehanizmi redistribucije, ki so s sistemom socialnih pravic ter splošno dostopnih javnih služb in javnih prostorov omogočali blaginjo vseh. Privatizacija javnega dobrega ne pomeni nič drugega kot to, da je treba za najbolj osnovne potrebe, od katerih je odvisno preživetje, plačevati več, kot je potrebno, da bi lastniki pridelali dobiček. Ta pa je večji takrat, ko ljudi plačaš manj, kot si zaslužijo; še najbolje, da jim ne plačaš nič. Z ustvarjanjem govora o družbenih parazitih in goljufih, ki sesajo kri (denar) pridnim in delovnim bogatašem, tako da črpajo državne subvencije ali uveljavljajo socialne denarne pravice, smo prišli do tega, da je povsem sprejemljivo zahtevati zastonjsko pripravništvo (naj mladi v svoje delovno mesto nekaj vložijo in tako pokažejo, da si zares zaslužijo zaposlitev), delovno obveznost iskalcev zaposlitve ali prejemnikov denarnih pomoči (naj grejo ceste pometat, greznice praznit, čistit gozdove, ki se zaraščajo, ali na sezonsko delo, kaj se to pravi!), samozaposleni v kulturi, novinarstvu, šiviljstvu, gradbeništvu in še kje pa naj se potrudijo za delo (naj bodo konkurenčni s cenami, pa bodo imeli dovolj dela, a ni tako?).

Neoliberalizem se nikoli ne bi mogel tako razširiti, če ne bi imel močne podpore ne le vlad, temveč tudi ljudi, ki so s tako lahkoto začeli verjeti v parazite, goljufe in izkoriščevalce, pa tudi v to, da so družbene neenakosti pravične. Takšna mentaliteta omogoča, da niti upori niso enotni v tem, proti čemu in za kaj se je treba boriti. Čeprav so bili zimski protesti nekaj najboljšega, kar se nam je lahko zgodilo, je njihov izgubljeni potencial pokazal na šibkosti. Ena od teh je bila gotovo odnos do neenakosti. Čeprav smo na vsaki vstaji s panojev brali pozive h krepitvi socialne države, smo po drugi strani tudi videli, kako se ustvarjajo centri moči, hierarhij in reprezentacij, ki so bili enoznačno enospolni. Pokazalo se je (kot že velikokrat doslej), da niti levica ni sposobna spregleda, kako se neenakosti ustvarjajo in reproducirajo. Mesto žensk je bilo v vstajah tam nekje v zaodrju, zadaj, nevidno in ponovno smo se morale organizirati posebej, da smo ustvarjale svoje prostore, v katerih smo lahko spregovorile in zahtevale pravico do javnosti, do javnih prostorov. Festival Mesto žensk je postal v tem smislu znova aktualen v svojem prvotnem pomenu kot prostor, kjer ženske lahko spregovorijo, ker se drugi prostori krčijo in ne omogočajo pluralne raznolikosti akterk in akterjev. Ostaja polje feministične akcije, ki se je v prejšnjih letih nekoliko sramežljivo umaknila v ozadje (čeprav ni nikoli izginila), ker se je zdelo, da zanjo ni več potrebe. Vendar se feminizem v sedanjem času veliko manj ukvarja s položajem žensk in vse bolj s položajem zatiranih manjšin, usmerjen je predvsem v razkrivanje mehanizmov zatiranja in hegemonij vseh vrst.

Zato bo letošnji festival okupiral odprte in zaprte javne prostore v Ljubljani. Umetnice in umetniki nas bodo z obujanjem zgodovine spomnili, da so bile ženske vedno aktivistke in ustvarjalke zgodovinskih dogodkov. S svojim delom so kreirale zgodovino, čeprav ne tisto vojaško ali strankarsko, kar bo dokazal sprehod po predvojnih ženskih prostorih, opremljen z zgodbami in pričevanji. Besede Emme Goldman in Rose Luxemburg so izhodišče za predstavo o tem, kaj so doživele ženske, ki so spregovorile in izpostavile svoja telesa za večjo družbeno pravičnost. Vendar svoja telesa izpostavljajo tudi današnje umetnice, ki nas bodo na festivalu popeljale od drevesa in denarja, prek trpljenja in užitka, protesta in upora, vse do pričevanj o izkušnjah na trgu Tahrir ali pričevanj o spolu, ki to ni ali je drugačen, kot se komu zdi. Skrivnostni zaključek je izhodišče za raziskovanje, za biti prisotni in udeleženi, da bi izkusili, dojeli, se poglobili v nekaj, kar ni vsakdanje, je malo strašljivo in neudobno, pa zato toliko bolj privlačno in dražljivo. Pridite in poglejte, zagotovo boste preživeli, čeprav se vam bodo podobe tihotapile v misli še nekaj časa po festivalu. Lepo vabljeni!