Aktualna družbeno-politična dogajanja, ki so močno zaznamovala pretekli dve leti, so v duhu zasedanja javnih prostorov naselila ulice, parke in trge na različnih geografskih širinah. Javni prostor je ponovno postal pomembno prizorišče upora, javnih debat in prizadevanj po spremembah in ohranjanju izginjajočih vrednot enakopravnosti, solidarnosti in pravičnosti. Postal je prostor boja proti avtokratskim političnim režimom, političnim elitam in izkoriščevalskemu kapitalizmu, boja za ohranjanje človekovih pravic, pravic do dela, socialne in ekonomske varnosti, pravic do enakosti, enakopravnosti, svobode političnega izražanja, dostojanstva vsakega človeka, pravice do drugačnosti ... Zaskrbljenost ob dejstvu, da je družba izjemno razslojena in da se razlike samo še poglabljajo, je vplivala na mobilizacijo ljudi in njihovo politično aktiviranje. Okrepila se je zavest o pomembnosti skupnosti in solidarnosti, o nuji aktivnega vključevanja v družbeno-politične procese spreminjanja sistema, ki nas je pahnil v globoko krizo. Učinke teh procesov in prizadevanj je težko oceniti, ker še niso končani. Vsekakor pa so vplivali na umetniško produkcijo, saj zaznamujejo številna dela iz festivalskega programa, med drugim recimo serijo performansov No Time For Art egipčanske umetnice Laile Soliman, Schluss mit Kunst in planet LUVOS avstrijske Editta Braun Company ali Redko pariteto Kanadčanke Tanye Mars.

Posebno programsko pozornost – ker se nam zdi nujno in ker konec koncev predstavlja poslanstvo društva Mesto žensk – smo posvetili delom, ki naslavljajo vprašanja enakosti, enakopravnosti spolov in deprivilegiranih družbenih skupin. Poleg zavesti o tem, da je kriza globalnih razsežnosti in da zadeva družbo v celoti, je postala nuja spregovoriti o neenakosti tudi med tistimi 99 % in razmisliti o pomenu javnega prostora, položaju žensk v sferi javnega, o novem valu seksizma, rasizma, nacionalizma, o diktatu heteronormativnosti, o ekonomskem, političnem in razrednem nasilju. V zadnjem času smo spremljali naraščanje krutega seksualnega nasilja nad ženskami v javnih prostorih, ki je v večini primerov ostalo brez kazenskih posledic. Nismo mogli zatisniti oči nad najbolj brutalnimi napadi na LGBT skupnost v Rusiji, ki žal ni izjema. Kako naj torej razumemo poplavo nasilja in brutalne poskuse pregona žensk iz politične sfere in posledično njihovo potiskanje v sfero zasebnega? Kako naj razumemo stalne, nesprejemljive napade na integriteto drugače mislečih, manjšin in drugih  zapostavljenih skupnosti? Javni prostor ni samo prostor boja za skupno dobro, temveč tudi prostor diskriminacije drugačnih. Če želimo govoriti o javnem prostoru kot prostoru za vse, moramo temeljno načelo enakosti in enakopravnosti postaviti kot osnovno univerzalno vrednoto. Zato si bomo, vsaj začasno, ustvarili prostor in dobršen del programa umestili na javne površine. Na ulicah, trgih, v parkih in še kje boste slišali besede zgodovinskih in sodobnih osebnosti, žensk, ki so si drznile spregovoriti, v performansu Nede R. Bric z zgovornim naslovom Svoboda je vedno svoboda drugače mislečih. V kolektivnem performansu Drevesa brazilske umetnice Clarice Lima, v sodelovanju z lokalnimi umetnicami in umetniki, boste videli gozd ženskih teles, ki v nemogočem položaju kljubujejo urbani pokrajini ter preizkušajo meje vztrajnosti. Lahko se udeležite kolektivne telovadbe z naslovom Jugo joga, projekta Lare Ritose Roberts, ki raziskuje meje med ideologijo in telesom ter koncept kolektivnega telesa. Mogoče boste srečali žensko, ki se bo obnašala nenavadno; umetnica TanIa El Khoury bo namreč lastno voljo in telo postavila v javni prostor in ju podredila manipulaciji obiskovalcev. Med premišljevanjem o urbanem javnem prostoru, konkretno mestu Ljubljana, smo zaman iskale sledi zgodovinsko pomembnih žensk. Bolj izjeme kot pravilo se pojavljajo ulice, poimenovane po pomembnih ženskah, spomenikov praktično ni, druga obeležja so redka. Vprašanje, ali sploh lahko govorimo o obstoju ženskih prostorov in točk v mestu, je spodbudilo produkcijo nove predstave Teje Reba, Leje Jurišić in Barbare Kapelj Osredkar, ki se opira na knjigo Pozabljena polovica. Gre za projekt v obliki vodenega ogleda mesta z naslovom Hodim za tabo in gledam te – svojevrsten ženski zemljevid mesta, ki zavestno vrisuje manjkajoče in spregledane zgodbe žensk, ki so živele v mestu in ga ustvarjale.

Tudi glasbeni program so naselile prepogosto prezrte ženske zgodbe in glasovi, ki so predstavljali navdih za angažiran album Selivke Katarine Juvančič in Dejana Lapanje. Ali angažirane geste, kot je posvetilo albuma Occupy znanemu gibanju, delo izjemne mojstrice temačnih ritmov Hanne Hukkelberg.

Prostore nekaterih javnih in številnih neodvisnih institucij bomo naselile tudi s participatornimi projekti. Na delavnici in predstavi Čudovita, čudovita, čudovita katastrofa Inštituta za kaos in katastrofo iz Zagreba se bo skozi pričevanja in izmenjavo osebnih katastrof, izkušenj golega preživetja in upora proti neskončnemu zategovanju pasu gradilo Mesto žensk – Mesto solidarnosti. Občinstvo in zainteresirane posameznice/ke vabimo k udeležbi na delavnici ali obisku performansa znamenite skupine La Pocha Nostra; na eksperimentalni ritual žive umetnosti Corpo Insurrecto 3.0.: Robo proletariat, ki preizprašuje obstoječo globalno kulturo skrajnodesničarske izolacije, ksenofobije in zlomljene ekonomije in njihov vpliv na človeško telo.

V sferi javnega se pogosto srečujemo z zakoreninjenimi predsodki in stereotipi, ki vplivajo na splošno raven družbene tolerance. Na individualni ravni se z njimi srečuje Maja Delak v novem solu Kaj če?. Na širši ravni pa se jih loteva duhovita predstava Heather Lang in Eleanor Bauer. Obsežni kuratorski program Lois Keiden in Aarona Wrighta (Live Art Development Agency) Kot ženska, sestavljen iz predavanj, performansov, branja, inštalacij, projekcij, delavnic in pogovorov o performansu identitete, pa je v celoti posvečen vplivu performansa na feministične teorije in prispevek umetnic k diskurzu o sodobni politiki spola. Širšo perspektivo in kontekst »uprizarjanja« telesa v performativnih praksah bo zagotovila Amelia Jones v predavanju Koprnenje po prisotnosti: živo telo v umetnosti.

Še ena tematika, ki je tudi nevralgična točka globalne krize in vsesplošnega nezadovoljstva, je področje dela, ki po vseh statistikah najbolj in večinsko prizadene bolj ranljive družbene skupine, med katere nedvomno sodijo ženske. Simptomi repatriarhalizacije družbe slonijo na potiskanju žensk kot podplačane delovne sile v zasebnost doma, kjer postajajo odvisne od partnerjev. Zato je bilo logično vzpostaviti vzporedno programsko linijo, ki se dotika vprašanja vrednostnega sistema tako prekarnega, nevidnega, neplačanega, podplačanega dela kot tudi dela na črno in migrantskega dela. Navedeno je nosilna tema obsežne mednarodne razstave in spremljevalnih dogodkov, združenih pod naslovom Velika gospodinjska revolucija SE NADALJUJE Binne Choi in Maiko Tanake, kuratoric CasCa, in raziskovalnega projekta Iščem delo vizualne umetnice Milijane Babic, ki se osredotoča na nevzdržne prekarne pogoje dela številnih sodobnih umetnic/kov in kulturnih delavk/cev.

Program se na tej točki ne zaključuje. Nasprotno, začenja se programski del Rdečih zor, ki se vsebinsko prepleta ter nadgrajuje program Mesta žensk. Da solidarno stopimo skupaj in realiziramo tako bogat, raznolik in – upamo tudi zanimiv – transdisciplinaren, umetniško aktivističen program, nam je omogočila pridobitev evropskih sredstev. Torej, oktober bo v znamenju Rdeče zore nad Mestom žensk. In ne pozabimo: tihemu trendu pozabe, kaj nam je feminizem omogočil, se je treba upreti in ponovno zastaviti svoja telesa in glasove v bran vsakemu milimetru priborjenega in javno nastopiti v imenu enakopravnosti!