Letošnji festival je soustvarjala spremenjena ekipa Mesta žensk in mu vtisnila svoj pečat. Najprej tako, da je namesto naslovne teme program strukturirala okoli več prepletenih tematskih sklopov. Prvi je poklon režiserki Chantal Akerman, ki nedvomno sodi v sam vrh svetovne kinematografije. Režiserka upora, kot jo mnogi imenujejo, je vztrajala na obrobju in ni pripadala nobeni od ustaljenih filmskih kategorij. Poleg filmov je delala video in instalacije, dokumentarne filme, snemala je po vseh kontinentih, gibala se je na obrobju žanrov, tematik in negovala eklektične prakse brez posebno jasne avtorske identitete. Retrospektiva na Mestu žensk jo uvršča med feministične režiserke in vključuje njen najbolj znani celovečerec Jeanne Dielman, 23 Commerce Quay, 1080 Brussels in njen zadnji film No Home Movie. Filmi Chantal Akerman so težek zalogaj ne le zaradi dolžine, temveč zaradi intenzivnosti osebnih doživetij, ki vplivajo na razumevanje sveta, v katerem živimo.
Njen kratki film La Chambre nas poveže z drugim tematskim sklopom, posvečenim Emily Dickinson, eni najbolj zanimivih pesnic devetnajstega stoletja, ki je svoje življenje dobesedno živela v sobi, saj je večinoma ostajala v spalnici. Njeno ustvarjanje in življenje sta podirala meje ustaljenih kategorij tako v pesniškem kot osebnem smislu. Predvsem zaradi pogledov na spolne vloge in zakonsko zvezo, ki odsevajo iz njenih pesmi, pa tudi zaradi osebnega življenja, v katerem je nasprotovala ustaljenim vlogam, pripisanim tradicionalni ženskosti, velja za feministično avtorico. Film in razprava, ki mu sledi, bosta zagotovo zbudila nov interes za delo te nenavadne pesnice.
Naslednji tematski sklop vrne pogled iz preteklosti v sedanjost in se posveti ustvarjalnosti mlajših umetnic, ki jih odlikujeta predvsem odprtost v pristopih in sposobnost kombiniranja tehnik in zvrsti umetnosti, kar povečuje njihov ustvarjalni potencial. Kar je še posebej videti, je, da svoja dela brez zadržkov uvrščajo v feministično ustvarjalnost, kar je bila ena od značilnosti začetkov delovanja Mesta žensk. Kasneje so umetnice velikokrat celo deklarirano trdile, da njihova dela nimajo nič opraviti s feminizmom, ker niso želele biti postavljene na rob, brez možnosti za javno delovanje. Te bojazni danes očitno ni več oziroma bistveno manj kot v preteklosti. Dokumentarni film Tok zelo odkrito spregovori o ženskih izkušnjah in pokaže, kako pomembna je vednost o spolnih neenakostih, da si življenja prisvojimo in osmislimo izkušnje. Delavnica Avto dekonstrukcija vabi k sodelovanju dekleta, stara od 10 do 14 let. Z razstavljanjem avtomobila bodo dekonstruirale spolne vloge in stereotipe. Film Najin svet opozori na pogosto spregledan problem nasilja in osamljenosti, ki povečuje otrokovo ranljivost.
Program je bogat preplet filma, performansa, razstav in delavnic, ki lahko zadovoljijo različne interese.
Naj posebej povabim k aktivni udeležbi v razpravah in na predavanjih, ki se ukvarjajo z vprašanjem spomina in pozabe, z ustvarjanjem spletnega arhiva in muzeja, da bi preprečili nenehno začenjanje znova. Prav zato so nekateri projekti zasnovani dolgoročno in se bodo odvijali nekaj let, kar je tudi ena od novosti delovanja Društva Mesto žensk.
Digitalizacija arhiva je velik projekt, ki bo omogočal dostopnost do gradiva, da bi ga lahko premišljevali, kritično presojali ali preprosto obujali spomine. Vzpostavljeno je interdisciplinarno sodelovanje med znanostjo in umetnostjo, ki v zadnjih letih spodbuja ustvarjalnost tako znanstvenic kot umetnic. Pomembno je tudi kontinuirano spodbujanje in krepitev mladih žensk v njihovi ustvarjalnosti, zato bo društvo vzpostavilo sodelovanje s šolami in drugimi prostori. Sploh pa je pomembno ustvarjati skupnost, v kateri je prostor za različne ženske, izkušnje, tradicije, videze, starosti in vse ostalo, kar dela življenje bolj raznoliko in pestro.
Vesna Leskošek, častna predsednica društva