Človekovo telo ni univerzalni koncept, temveč fleksibilna ideja, ki jo različno interpretiramo glede na čas, prostor in kontekst. Dojemamo ga kot lastnino, ki jo imamo v oblasti, kar je ena večjih samoprevar, saj je telo družbeno kodirano in nadzorovano. Je tako masa kot prispodoba, obstaja v fizični obliki in v jeziku. Telo služi jeziku, tako da ga zalaga z izrazi in metaforami. Izraz »inkorporirati« ima npr. dvojni pomen. Pomeni živeti v lastnem telesu (utelešenje), pomeni pa tudi težnjo po poenotenju ljudi, objektov ali idej. Je individualno in kolektivno in izraža korporativno identiteto. Telo je materialno kot fizični organizem in nematerialno kot telo verovanj, legend in mitov. Tekst lahko vidimo kot telo, ker raste, se spreminja in razpada, lahko pa vidimo tudi telo kot tekst, v katerem je zapisana osebna zgodovina.

Telo je aktualiziral feminizem, ki se je ukvarjal z vednostjo in oblastjo oz. s teorijo in politiko telesa. Razprave o telesu se ukvarjajo z naravnim in družbeno konstruiranim telesom ter s spolno razliko in se med sabo ločijo po tem, kakšno vlogo in moč dajejo enemu ali drugemu izhodišču. Ženska družbena identiteta je pogojena s kulturno percepcijo njihovih teles. Ne glede na to, ali so veljale za »nepopolne moške ali za premikajoče se maternice, za zemeljski odsev božje lepote ali satanove hčere« (Duby, Perrot 1993: 47), jih je opredeljeval odnos družbe do ženskega telesa, ki je vplival na definiranje ženskosti. Zato je telo tema feminističnih razprav ves drugi val feminizma, razprave o telesu pa lahko najdemo tudi v tekstih prvega vala. Zahteva po pridobitvi moči za kontrolo in upravljanje z lastnim telesom je pomembna tema feministične teorije. Ženska telesa je skozi zgodovino definirala moška govorica, zato morajo ženske o svojem telesu spregovoriti same in tako začeti spreminjati veljavna prepričanja oz. »spodkopavati verovanje v ‘naravne‘ temelje družbeno kodiranih razlik, sistema vrednot in reprezentacij.« (Braidotti 1998: 62) Zahteva po uvajanju lastne govorice izhaja iz pomembnosti jezika. Vsebine in ideje namreč niso realnosti, ki jih jezik reflektira, temveč kulturne kategorije, ki jih jezik konstruira. Jezik organizira telo glede na prepričanja določene kulture.


Haveit: Mehanika klasike / Foto: Arben Liapashtica
Družbe definirajo ideale telesa, da bi lahko definirale njegovo identiteto. Telesni ideali vedno veljajo le za določene in ne vse ljudi. Kulturni ideali povedo veliko o tem, kako družba dojema samo sebe in kako želi, da jo dojemajo drugi. Cilj vseh kultur je zgraditi občutek identitete, ta pa ima opraviti s tem, kako vidimo svoje telo in telo drugih ljudi. Meje telesa določajo družbe z različnimi zakoni in rituali, kot npr . prepoved incesta, kanibalizma ali mučenja. Vendar na teh mejah ni nič svetega. Tudi če telo skazimo na posebej grozljiv način, je destrukcijo mogoče videti kot kulturno dejanje. S telesom in njegovimi deli lahko neskončno eksperimentiramo, vendar nepopolno telo vzbuja anksioznost in strah. Oglaševanje ta strah izrablja, ko nas sili misliti o sebi kot o nepopolnih bitjih. Prikazuje nam proizvode, s katerimi lahko izpolnimo naše pomanjkljivo telo, k i pa nimajo nikakršne vrednosti, ker jih nadomeščajo vedno novi, zato nikoli do konca ne nadomestimo pomanjkljivega telesa. Telo je neizčrpen vir ustvarjanja raznolikih umetniških praks. Vprašanje je, kako je tematizirano, kakšno mesto zavzema in kakšne učinke želi prenesti na »oko, ki ga gleda«. Lezbično gledališče postavlja pod vprašaj »dominantni sistem spolnih in seksualnih vlog. […] Zaradi dvoma v linearne definicije spola in seksualnosti, njune dekonstrukcije in destabilizacije običajneg a vedenja o 'realnem‘, lezbična performativna umetnost skruni ‘dane‘ kategorije spolne politike. Končno zasede nedefinirani prostor ter tvori nove vrednote in estetike.« (Greif, 2002: 49) Mislimo si, da k temu ves čas obstoja prispeva tudi festival Mesto žensk. Včasih mu uspe bolj, drugič manj, vendar nikoli ni povsem brez poskusov redefinicije spolnih in seksualnih pozicij , na kar pokažemo tudi v tematskem bloku Časopisa za kritiko znanosti. Tema letošnjega festivala aktualizira zgornja izhodišča na svojevrstne in raznolike načine. Umetnice bodo cikcakale (prosto po Braidotti) med različnimi diskurzi in presegale njih ove meje, čipkale – tkale bodo čipe in si prisvojile spolno specifično polje tehnologij, femkale, tako da bodo prikazovale odnose in večsmerne kontraste pri razumevanju problematike hegemonije konkretnega političnega in socialnega konteksta, destabiliziral e identitete in znanja z dekonstrukcijo norme in osvoboditvijo od ontološkega materiala, povezanega s konstrukti in režimi moči (prosto po Foucaultu).

Ta nepredstavljivi in težko razumljivi konec je spodbuda, da se udeležite festivala in skozi lastno izkušnjo preverite, koli ko mesa drži na kosteh tole napletanje in koliko krvi bodo premogle letošnje predstave. Dobrodošli!
(Vesna Leskošek)

Reference:
Duby, G., Perrot M. (1993), A History of Women: Renaissance and Enlightenment Paradoxes. Cambridge: The Belknap Press of Harvard University Press.
Braidotti, R. (1998), Koncept spolne razlike. Delta, 4(2–3): 59–71.
Greif, T. (2002), Queer kulturne delavke. Maska, 9(1–2): 49–52.

(Vir: Spletna stran festivala Mesto žensk)