V nedeljo, 21. marca 2010 zvečer je POP TV predvajala prvi del licenčnega resničnostnega šova (kot oddajo žanrsko opredeljuje sama POP TV na svojih spletnih straneh) Slovenija ima talent v produkciji podjetja Pro Plus d.o.o., ki je za njegovo izvedbo najelo prostore SNG Drama Ljubljana.
Na naša vprašanja v zvezi s tem dogodkom so nam iz SNG Drama Ljubljana sporočili, da je za poslovne odločitve, kakor tudi za informacije, ki jih posredujejo javnosti, odgovoren ravnatelj gledališča. Pogodba, sklenjena med SNG Drama Ljubljana in POP TV, se nanaša na najem prostorov (veliki oder in dvorana velikega odra, levi oder, maskirnica, štirje garderobni prostori v pritličju, kletni salon, del desnega odra ter parkirni prostor za reportažni avto) med 17. in 20. februarjem, 4. in 8. marcem ter 14. marca, plačan pa bo deloma z denarjem in deloma z oglasnim prostorom. Kot pravijo v Drami, abonmajskih predstav v času zimskih počitnic ne morejo igrati, zaradi preorganizacije pa je delo zaposlenih v SNG Drama Ljubljana v navedenih terminih “potekalo nemoteno in brez prekinitev”, tako v matični hiši kot na gostovanjih. V SNG Drama Ljubljana zatrjujejo, da je njihova poteza utemeljena, ker da morajo kar “47% sredstev za programske materialne stroške pridobiti iz lastnih virov” ter da je oddaja prostorov eden od zakonitih načinov pridobivanja teh sredstev. “SNG Drama Ljubljana ne odgovarja za vsebinski del prireditev v okviru najemnih pogodb. Ker gre za poslovno in ne umetniško odločitev, predhodna pridobitev mnenja umetniškega dela ansambla, Strokovnega sveta in Sveta zavoda ni bila potrebna,” pravijo v SNG Drama.
Osrednja slovenska gledališka institucija je s pogodbo oddala svoje prostore (za katere njena vodstva že vsaj dve desetletji ponavljajo, da ne ustrezajo niti potrebam njihove lastne produkcije) podjetju za proizvodnjo komercialnih medijskih vsebin. Na odru, ki že od leta 1867 predstavlja simbolno mesto slovenske gledališke umetnosti in kulture, je bila tako posneta oddaja, o kateri je treba reči, da gre za komercialo najnižje vrste: šov, ki operira z naslajanjem nad nesposobnostjo in bedo posameznikov, ki hočejo na vsakršen način pritegniti pogled javnosti. Prostor, ki je po svojem statutu in poslanstvu namenjen ustvarjanju in predstavljanju umetnosti in širjenju kulture, je bil izročen spektaklu, ki iz komercialnih nagibov bolj ali manj načrtno žali osnovno človeško dostojanstvo. Pri tem je treba pripomniti, da so do tovrstnih programov (ki na komercialnih televizijah niso redkost) tako repertoarji SNG Drame, kakor tudi številni umetniki, ki so ga umetniško udejanjali, doslej zavzemali posredno ali neposredno kritična stališča in umetniško problematizirali tudi kontekste, ki takšne vsebine proizvajajo.
DGKTS meni, da si SNG Drama Ljubljana s tem pri svojih občinstvih zapravlja svojo temeljno umetniško kredibilnost in da je nemara ta gesta – do tega se bodo morali opredeliti pravni strokovnjaki – celo v nasprotju z Ustanovitvenim aktom SNG Drame Ljubljana (2003), v katerem je v 5. členu med dejavnostmi zavoda sicer navedeno, da Drama “nudi prostorske pogoje ter produkcijsko in tehnično pomoč drugim izvajalcem kulturnih programov” ter “omogoča uporabo svojih prostorskih in tehničnih zmogljivosti za druge javne kulturne prireditve”, ob čemer pa je potrebno zastaviti vprašanje, kaj si vodstvo SNG Drama Ljubljana, njen Svet in Strokovni svet predstavljajo pod pojmom “kulturne prireditve”? Če mednje štejejo tudi komercialne resničnostne šove, potem se žal ni mogoče izogniti zaključku, da vodstveni, nadzorni in strokovni organi Drame pristajajo na nekaj, kar retrospektivno in perspektivno izničuje umetniška prizadevanja ustvarjalcev v Drami, njihove etične, spoznavne in estetske kriterije, na katerih utemeljujejo svojo ustvarjalnost. Sprašujemo se, ali je ustanovitelj (Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za kulturo) dal soglasje k tej potezi vodstva SNG Drame Ljubljana, saj 12. člen Ustanovitvenega akta, ki se nanaša na pooblastila ravnatelja Drame, prepoveduje samovoljno sklepanje “pogodb, ki se nanašajo na nepremičnine, ki jih ima v upravljanju”, saj je za to “potrebno predhodno soglasje ustanovitelja”. Sprašujemo se, kakšno stališče ima do tega dogodka Ministrstvo za kulturo, ki čedalje pogosteje poudarja tudi potrebo po tržnem ravnanju kulturnih institucij?
Člani DGKTS menimo, da ima vodstvo SNG Drama Ljubljana, kakor tudi vodstva drugih javno financiranih gledaliških institucij v Sloveniji, po svojih ustanovitvenih aktih in statutih, pa tudi po etikah, ki naj bi se od vodstvenih kadrov pričakovale, predvsem eno nalogo v kulturi: ustvarjanje vrhunske gledališke umetnosti. Povsem legitimno je, da različna umetniška vodstva v svojih programih izhajajo iz različnih estetskih predpostavk, nesprejemljivo pa je, da svojo umetniško dejavnost mešajo z medijskimi programi, ki negirajo njihova lastna estetska izhodišča ter žalijo njihova ciljna občinstva. Posamezno gledališče z javnostjo komunicira z vsem, kar se na njegovem odru zgodi. Argument finančnega priliva je pri tem zelo kratkoviden, saj kultura, umetnost in umetniki – bodimo odkriti – niso imuni na občutke, da denarja nikoli ni dovolj, zato lahko imajo takšna ravnanja, ko enkrat dobijo zeleno luč nadzornih in strokovnih svetov, ministrstev, pa tudi javnosti, zelo nevarne posledice, saj legitimirajo komercialno upravljanje javnih gledaliških zavodov in prestavljajo meje pričakovanega in sprejemljivega. Dela z občinstvi in t. i. fundraising so dejavnosti, ki morajo biti vselej usklajene z estetskimi smernicami posameznega umetniškega programa, v primeru medsektorskih sodelovanj pa vselej obstaja tveganje, da se umetnost, zvedena na raven funkcije, odpove sami sebi. SNG Drama Ljubljana lahko svojo vidnost in prepoznavnost v slovenskem, regijskem in mednarodnem prostoru gradi samo s svojo vrhunsko umetnostjo, če se tej odpove, ji noben finančni priliv ne bo več pomagal.
DGKTS poziva vodstvo Drame, njen umetniški ansambel, njen Svet in Strokovni svet, Ministrstvo za kulturo in druga stanovska društva, da se do problema, ki smo ga odprli s tem pismom, javno opredelijo.
Člani DGKTS