Okrogla miza Potenciali kritiškega pisanja o scenskih umetnostih

V spremenjenih pogojih umetniške produkcije in njenega družbenega konteksta se je kritika v svoji tradicionalni poziciji že večkrat znašla pod vprašajem. Njena imanentna razpetost med razsodno in analitično funkcijo zahteva ponovni razmislek v času, ki ga zaznamuje razširitev umetniškega polja in raznolikost umetniških formatov, hkrati pa v nepreglednem hiperprodukcijskem balonu scenskih dogodkov in dostopnosti informacij o njih prihaja do demokratizacije vednosti, medtem ko se, ironično, prostor kritičnega razmisleka v javnem diskurzu krči. Vse to so elementi, zaradi katerih kritik danes ne zdrži več v vlogi ocenjevalca, ki distancirano in s pozicije moči absolutne vednosti presoja posamezne umetniške dogodke.

Če je kritičnost v smislu premišljevanja sveta že konstitutivni del umetnosti, kako lahko kritika vstopa v dialog z umetniškimi dogodki in s svojimi bralci ter drugimi gledalci oziroma v širšem smislu za umetniške, kulturne in družbene fenomene zainteresiranimi posamezniki? Glede na to, da sta tako umetniški dogodek kot njegova kritiška obravnava podvržena pogojem istega sveta, tudi odgovornost kritika ni zgolj v analitičnem in refleksivnem ter argumentiranem zapisu, ampak vključuje temeljni premislek lastnega medija, tega, kako scenske dogodke obravnavati znotraj umetniškega in družbenega konteksta našega časa, ter upoštevanje morebitnih alternativnih izraznih možnosti.

Metodološki pluralizem, skozi katerega vstopamo v polje razumevanja sodobnih scenskih umetnosti, predvsem pa izrazito subjektivna učinkovanja umetnosti v času brez a priori postavljenih vrednot, privilegirajo odpiranje k večplastnemu branju dogodka pred morebitno zapeljivostjo vztrajanja pri enoznačni oziroma izključujoči interpretaciji/pogledu. Kritiku to omogoča svobodnejše polje razpolaganja, a nalaga tudi večjo odgovornost pri nenehnem preverjanju lastnih premišljevanj.

Vprašanja, komu je kritika namenjena in kaj je njena funkcija, odpirajo okno kritiškemu pristopu, skozi katerega kritik vstopa k obravnavi umetniškega dogodka kot vsebinsko-formalni mreži kritiške refleksije, pri čemer kontekstualizacijo dogodka vzpostavlja znotraj metarefleksije vsakokratnega lastnega kritiškega početja. Ob več priložnostih je že bila izražena potreba po »repozicioniranju kritike« znotraj njenega razumevanja kot posebne oblike kulturne participacije, toliko bolj ker gre za dejavnost, ki kot del kritiškega mišljenja zavzema prostor tik ob umetniškem ustvarjanju in tako tvori bistven element vsake zavedne, ustvarjalne in odgovorne družbe.

Kako torej razumeti kritiško pisanje kot participacijo v umetniškem in družbenem dogodku? Kakšnim kriterijem lahko zadosti kritika v okviru dnevnih množičnih medijev? Kakšnim omejitvam so podvrženi kritiški zapisi glede na svoj medij in kako lahko znotraj danih okvirov preiskujejo alternativne (žanrske) možnosti? In ne nazadnje, kako lahko kritika vstopa v intenzivnejši dialog z umetniškimi dogodki in dialog z bralstvom?

---

Pri pogovoru bodo sodelovali: Matej Bogataj, gledališki in literarni kritik, Petra Vidali, urednica kulturne redakcije časnika Večer in gledališka kritičarka ter Rok Vevar, delavec in publicist na področju scenskih umetnosti.

Okroglo mizo bosta povezovali Nika Arhar in Nika Leskovšek, vodji rednih forumov DGKTS.