Dramatično društvo v Ljubljani (ustanovljeno l. 1867) je začetnik slovenskega gledališča moderne dobe. V svojem razvoju od leta 1867 do 1920 prehodi petdesetletno pot skozi dobo institucionalizacije in profesionalizacije slovenskega gledališča in jo sklene v letu 1920, ko nastopi nova razvojna stopnja, doba evropeizacije (1920‒1945).
Razstava O poteh k »najlepši iznajdbi človeškega duha«* na Slovenskem, ki jo v Slovenskem gledališkem inštitutu pripravljajo ob 150-letnici ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani, se osredotoča na prvih petdeset let delovanja Dramatičnega društva, pri čemer skuša osvetliti pomembne in odločilne mejnike na njegovi razvojni poti. Prvi mejnik na njej je bilo vsesplošno prepričanje, ki se je na začetku druge polovice 19. stoletja rodilo med slovenskimi razumniki, da Slovenci potrebujemo svoje, slovensko gledališče. A še prej je prelomne narave vsa poprejšnja gledališka zgodovina, od Trubarjevega dialoga med očetom in sinom v Abecedniku prek gledališča jezuitov in kapucinov do Linharta in po njem Drabosnjaka ter vzporedno: od gostujočih innsbruških komedijantov in laških operistov do stoletnega predhodništva nemškega gledališča (ustanovljenega l. 1765). Močan je zgled Antona Tomaža Linharta kot pionirja slovenskega gledališča moderne dobe in zgodnjega predhodnika Dramatičnega društva. Vsi ti elementi so skupaj s splošnimi gledališkimi zgledi in vplivi časa (opaženimi pri večjih narodih) ter pomladjo narodov (l. 1848) porodili razširjeno zavest o nujnosti ustanovitve narodnega gledališča pri Slovencih. Razstava evidentira in utemeljuje dvanajst prelomnih fenomenov v razvoju Dramatičnega društva ‒ od zametkov Društva med Metternichovim in Bachovim absolutizmom (1848 do 1851) do nastanka slovenskega gledališča kot javne družbene ustanove oziroma začetka njegove evropeizacije (l. 1920).
Ilustrativno gradivo zajema rokopisne dokumente, portrete zaslužnih snovalcev Dramatičnega društva in gledališčnikov tistega časa, gledališke kritike, plakate in letake, stare fotografije in razglednice, pomembne knjige tistega časa, maketi dveh najpomembnejših gledališč itn. Razstavni eksponati, katerih last in hramba nista posebej omenjeni, so iz fonda Slovenskega gledališkega inštituta.
Naslednji javni vodstvi po razstavi bosta ob Svetovnem dnevu gledališča, v ponedeljek, 27. marca 2017 ob 17. uri in v četrtek, 30. marca 2017 ob 17. uri.
Avtor razstave je dr. Štefan Vevar muzejski svetnik iz Slovenskega gledališkega inštituta. Razstava je nastala s finančno pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
Spremljajoče delavnice
Ob razstavi pripravljajo tudi različne delavnice za učence in dijake.
Priročna knjiga za glediške diletante (interaktivno vodstvo, 90 minut, OŠ in SŠ):
Josip Nolli je leta 1868 napisal priročnik, namenjen predvsem (ljubiteljskim) gledališkim ustvarjalcem ter prijateljem slovenske dramatike nasploh, in z njim želel z osnovnimi navodili spodbuditi razvoj slovenske gledališke umetnosti na celotnem slovenskem ozemlju. Spoznali bomo nekaj njegovih napotkov in se v kontekstu razstave vprašali, kako je dejavnost Dramatičnega društva vplivala na razvoj gledališča in z njim povezane poklice.
Srečanje z Borštnikom (vodstvo z delavnico, 90 – 120 minut, OŠ in SŠ):
Ste se že kdaj vprašali, kdo je bil Ignacij Borštnik ter zakaj se po njem imenujeta osrednji slovenski gledališki festival Borštnikovo srečanje in najpomembnejša gledališka nagrada v Sloveniji? Preko zgodbe posameznika, na katerega je bistveno vplivalo tudi Dramatično društvo v Ljubljani, bomo odkrili takratne gledališke in družbene razmere na Slovenskem. Na izkustveni način, z gibalnimi in govornimi vajami, bomo spoznali tudi poklic in delo gledališkega igralca.
Slovenska Talija (vodstvo z delavnico, 90 – 120 minut, OŠ 2/3 in SŠ):
Dramatično društvo v Ljubljani si je ob svoji ustanovitvi pred 150 leti zastavilo cilj, da spodbudi razvoj slovenske dramatike, ustanovi dramatično šolo in skrbi za redne slovenske gledališke predstave. V ta namen je društvo izdajalo tudi zbirko gledaliških iger, izvirnih in prevedenih, pod naslovom Slovenska Talija, kar je spodbudilo razvoj dramske umetnosti in gledališke dejavnosti na Slovenskem. Na delavnici bomo nekaj primerov dramskih del tega obdobja pobližje spoznali.
Po sledeh gledališke zgodovine (vodstvo z delavnico, 90 – 120 minut, OŠ 2/3 in SŠ):
»Vsaka druga umetnost lahko čaka, da jo pretehta in oceni čas; samo gledališka je navezana na trenutke.« (Oton Župančič) Vendar tudi ti trenutki puščajo sledi, ki jih lahko skrbno zberemo, podrobno preučimo in kritično presodimo, da pridobimo dragocene in uporabne podatke, na primer za pripravo zgodovinske razstave. Spoznali bomo različne nosilce sporočil o minljivi scenski umetnosti, kot na primer gledališke liste in letake, kostumske in scenske skice, gledališke kritike, pisma, fotografije in druge vire. Delo z zgodovinskim gradivom bomo izkusili na nekaj primerkih, s katerimi bomo rekonstruirali utrinke gledališke preteklosti.
* Nollijeva definicija gledališča v njegovi Priročni knjigi za glediške diletante.