Odbor novoustanovljenega društva je za predsednika izvolil pisatelja in politika Luko Svetca, za podpredsednika pravnika, politika, kasnejšega predsednika Društva in ljubljanskega župana Petra Grassellija ter za tajnika glasbenika, dramatika, opernega pevca in publicista Josipa Nollija. Kako ambiciozna je bila ustanovitev, se nazorno vidi iz pravil Dramatičnega društva, ki jih je zasnoval zgodovinar, publicist in pripovednik Josip Stare, dodelali pa so jih Stare, Peter Grasselli in Josip Nolli. Najpomembnejše točke pravil so bile: »vsestransko pospeševanje in podpiranje slovenske dramatike«; »skrbeti, da se razvije slovensko dramatično slovstvo in v ta namen izdajati glediške igre«; »ustanoviti svojo dramatično učilnico«; »napravljati glediške predstave«; »osnovati dramatično knjižnico in omisliti potrebno opravo« (Pravila Dramatičnega društva l. 1867. Hrani Arhiv Republike Slovenije. Dramatično društvo v Ljubljani, AS 635, šk. 1, slov. in nemški jezik, 4 + 5 str.). Pravila Dramatičnega društva so bila dvojezična, kraljeva deželna vlada v Ljubljani jih je potrdila 18. aprila 1867. Ko je Fran Levstik 21. junija 1868 postal predsednik Dramatičnega društva, je še dopolnil člene društvenih pravil, pri čemer je skušal zlasti spodbuditi nastajanje izvirne slovenske dramatike.

Razstava O poteh k »najlepši iznajdbi človeškega duha« na Slovenskem: Mejniki v razvoju Dramatičnega društva v Ljubljani, ki je v SLOGI – Gledališkem muzeju na ogled ob 150-letnici ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani, se osredotoča na prvih petdeset let delovanja Društva, pri čemer skuša osvetliti pomembne in odločilne mejnike na njegovi razvojni poti. Prvi mejnik na njej je bilo vsesplošno prepričanje, ki se je na začetku druge polovice 19. stoletja rodilo med slovenskimi razumniki, da Slovenci potrebujemo svoje, slovensko gledališče. A še prej je prelomne narave vsa poprejšnja gledališka zgodovina, od Trubarjevega dialoga med očetom in sinom v Abecedniku prek gledališča jezuitov in kapucinov do Linharta in po njem Drabosnjaka  ter vzporedno: od gostujočih innsbruških komedijantov in laških operistov do stoletnega predhodništva nemškega gledališča (ustanovljenega l. 1765). Močan je zgled Antona Tomaža Linharta kot pionirja slovenskega gledališča moderne dobe in zgodnjega predhodnika Dramatičnega društva. Vsi ti elementi so skupaj s splošnimi gledališkimi zgledi in vplivi časa (opaženimi pri večjih narodih) ter pomladjo narodov (l. 1848) porodili razširjeno zavest o nujnosti ustanovitve narodnega gledališča pri Slovencih. Razstava evidentira in utemeljuje dvanajst prelomnih fenomenov v razvoju Dramatičnega društva ‒ od zametkov Društva med Metternichovim in Bachovim absolutizmom (1848 do 1851) do nastanka slovenskega gledališča kot javne družbene ustanove oziroma začetka njegove evropeizacije (l. 1920). Razstavljeno Ilustrativno gradivo zajema rokopisne dokumente, portrete zaslužnih snovalcev Dramatičnega društva in gledališčnikov tistega časa, gledališke kritike, plakate in letake, stare fotografije in razglednice, pomembne knjige tistega časa, maketi dveh najpomembnejših gledališč itn.

Naslednje javno vodstvo po razstavi bo na dan 150. obletnice ustanovitvenega občnega zbora Dramatičnega društva v Ljubljani, v ponedeljek, 24. aprila 2017 ob 17. uri. Vodil bo avtor razstave dr. Štefan Vevar. Vstop prost.

Povezava: Razstavna brošura