Malo znano je, da Žabe niso nastale z mislijo na gledališki oder, temveč na oko televizijske kamere. Gregor Strniša jih je konec šestdesetih let napisal za natečaj za izvirno televizijsko igro in zanje tudi osvojil nagrado. Igra nato vseeno ni doživela realizacije v televizijskem mediju, je pa leta 1969 izšla v knjižni obliki in doživela svoj krst na gledališkem odru.

Čisto prva, krstna uprizoritev Žab ni bila Korunova iz leta 1970, kot so nekateri zmotno prepričani, ampak jih je leta 1969 na Mestnem odru v Kopru kot prvi režiral Marko Marin. Ker Strniša, ki je pri ponesrečeni uprizoritvi sodeloval kot umetniški svetovalec, dramaturg in lektor, z njo nazadnje ni bil zadovoljen, je po premieri prepovedal vse nadaljnje ponovitve.

Leto zatem je Žabe na repertoar ljubljanske Male drame uvrstil Taras Kermauner, ko je bil kratek čas ravnatelj osrednjega slovenskega gledališča. V uprizoritvi režiserja Mileta Koruna, ki velja za antologijsko, so nastopili Polde Bibič kot Točaj, Janez Hočevar kot Lazar oziroma Lazarus ter Svetlana Makarovič in Majda Kohek, ki sta v alternaciji interpretirali Babico oziroma Evico.

Gledališki kritik Andrej Inkret je v gledališkem listu Korunove uprizoritve objavil zapis Moraliteta o dveh Lazarjih. V njem je predstavil Žabe kot tretje dramsko besedilo Gregorja Strniše (po Mavričnih krilih in Samorogu) ter opozoril, da so v podnaslovu označene kot moraliteta, kar je drugi izraz za srednjeveško alegorično dramsko delo s poučno vsebino.

»Gre potemtakem za dramsko formo, ki si jemlje svoj jezikovni vzorec po dramaturgiji nekaterih srednjeveških verskih besedil za gledališče: a vendar je natanko tu že razlika med obema dramaturgijama.« Nova vprašanja, ki si jih v stari obliki zastavlja Strniša, so po izteku in razrešitvah »celo nasprotna odrešenjskim normativom srednjeveških moralitetnih iger«.

Žabe so theatrum mundi, gledališče sveta, katerega prizorišče je barjanska krčma, in to »natanko na tisti točki, kjer se končuje zgodovina, čas in prostor realnih človeških stvari in opravkov« ter se začenja večnost. Zadaj mesto – fizika, spredaj barje – metafizika, na sredi krčma – meja večnosti. Tu se revež na prvi pomladni dan pretopi v bogataša in takoj nato spet postane revež.

A v Žabah ni več upanja na božjo milost kot v srednjeveških igrah. Kot zapiše Andrej Inkret, »pri Gregorju Strniši ni odrešenja: Lazar je trinajstkrat prišel v krčmo ›Žabe‹, da bi se v njej s Točajevo-Hudičevo pomočjo spremenil v nemogoče, v nekaj drugega, kar je on sam, v nekaj, kar prihaja iz njegove želje, da bi doživel ljubezen Evice-hudičeve Babice, da bi bil ›bogat‹«.

Lazar je »ves od tega sveta«, prav zato se z njim »rad hudič igra«. Po eni strani ubog poštar, zaznamovan z otroštvom v sirotišnici in revščino, zaradi katere sanja o bogastvu, po drugi pa tudi novodobni slehernik, alegorični predstavnik celotnega človeštva, ki mu ne uspe niti ozavestiti, kaj šele prekiniti začaranega kroga ponavljanja usodnih in večno istih napak.

Gregor Strniša vešče pokaže, kaj se zgodi s človekom, ki na poti do izpolnitve svojih želja nepremišljeno ubira bližnjice. Nasproti mu postavi prekaljenega skušnjavca: padlega angela, hudiča, satana, vraga, pa seveda krčmarja in točaja, ki gosta napoji z rumom in besedami, kakršnim se ne zna upreti: »Če boš delal samo to, / kar ti je dovoljeno, boš do smrti siromak.«

Želja, da bi bil tisto, kar nisi, obsega tudi slo po posedovanju drugega. Ultimativna vaba, ki jo hudič nastavi tako Lazarju kot Lazarusu, je ženska. Srečanje s prikaznijo Evice, ki je nekoč kot poldorasla deklica jedla jabolko v kopalnici stare sirotišnice samo z rdečo pentljo v laseh, je nazadnje spodletelo za oba. Ostane jima nedosežna, zaznamovana z bolečino in zlorabo.

Človek zaradi nesprejemanja dejstva, da ni središče sveta, in hrepenenja po prestopanju vsakršnih omejitev zanesljivo drsi v propad. »Metafiziko smo pokopali,« Lazarus zabrusi Točaju, nakar mu ta odgovori: »Živo ste jo zazidali, / pa vam je ušla skoz zid! / – Tole mesto, tu za nami, / s svojimi tisoči lučí, / cestami, palačami, / to mesto, to je fizika. […] Barje: metafizika!«

Mračen in pesimističen je Strnišev prikaz človeka in človeštva. Režiserja dogajanja, torej krčmar in njegova družica, sta obsojena na večno ponavljanje istega. »Hudič, umreti si želim!« proti koncu igre reče Evica. Točaj ji odvrne: »Rad bi umrl, Hudičevka.« Za zmeraj ločena in vsak po svoje ranjena bosta v nedogled uprizarjala in gledala zmeraj isti ritual.

Smrt je v Žabah tudi sicer samo navidezna. Prisostvujemo sicer trem umiranjem – Lazarja, Evice in Lazarusa –, toda vsa se izvršijo izključno v območju iluzije. Razlika med smrtnima človekoma Lazarjem in Lazarusom ter nesmrtno hudičevko Evico je le v tem, da z njima vred vsakič znova umre tudi njun spomin, medtem ko je ona za zmeraj obsojena na zavedanje.

Seveda se Strniševi liki vsakič znova dvignejo z odrskih tal in oživijo zato, ker so skupaj s krčmo vsajeni v širši uprizoritveni dispozitiv. Občinstvo se skupaj s hudičevima krčmarjema zaveda, da gre v Žabah zgolj za gledališko uprizorjene smrti. Tako kot onadva dobro ve, da je brezupni človek prišel v krčmo že trinajstkrat. »Prvič je prišel berač, trinajstič odšel berač.«

Ko bi bilo drugače, bi na odru neposredno pred gledalcem padla tako Strniševa teza o nepoboljšljivosti človeštva kot tudi temeljna zahteva o povratnosti dogajanja, ki v gledališču predstavlja temelj vsakršne teatralnosti. Odrska magija namreč v Žabah ne vznika samo na presečišču med fiziko in metafiziko, temveč tudi na meji med realnostjo in iluzijo.

Mile Korun se je dvojnosti tako same igre kot njenega širšega dispozitiva še kako dobro zavedal, saj je leta 1970 v intervjuju za Mladino med drugim poudaril: »Sam pojmujem gledališče kot srečanje dveh sistemov: prvi je sistem besede, drugi pa je sistem igre; v tem sistemu so prostor, čas, oblikovanje. Če en sistem ne prehaja v drugega, nekaj ni prav.«

Četudi izvirno napisane za televizijski medij, so Žabe imanentno gledališko delo. Ker se jasno zavedajo prednosti in specifik gledališkega medija, ki ga z uporabo modela igre v igri izrecno postavljajo v svoje osrčje, ne preseneča, da so v naslednjih desetletjih brez prestanka burile duhove gledališčnikov ter doživele celo vrsto novih in drugačnih uprizoritev.

Vsak po svoje in drugače so Žabe po Miletu Korunu na slovenske odre doslej postavili številni režiserji in režiserke: Sergej Verč, Barbara Hieng Samobor, Damir Zlatar Frey, Aleš Horvat, Jaka Ivanc, Jernej Lorenci, Maruša Kink, Aljoša Živadinov Zupančič in še bi lahko naštevali. Zgodovina dosedanjih uprizoritev izpričuje bogat nabor pristopov in konceptov.

Kar se tiče zasedbenih premestitev, je šel najdlje Damir Zlatar Frey, ki je leta 1993 ob Pavleta Ravnohriba kot Lazarja namesto Točaja postavil Štefko Drolc kot Hudičevko, v Evico pa zasedel Željka Hrsa in Borisa Ostana; kar se tiče množenja uprizoritvenih ravni pa Jernej Lorenci, ki je leta 2010 dialog razširil z didaskalijami, igro pa z živimi posnetki kamere.

Lorencijeve ptujske Žabe smo gledali in si jih zapomnili vsi. V vrhunski interpretaciji Radka Poliča Raca kot Lazarja in Lazarusa, Igorja Samoborja kot Točaja oziroma Hudiča ter Pie Zemljič kot Babice in Evice je Strniševo delo znova dobilo priložnost nagovoriti sodobnega človeka, ki se ni zmožen izviti iz hlastanja po materialnih dobrinah in vsakršnih vrstah moči.

Tudi tokratna uprizoritev Žab izhaja iz zavedanja dejstva, na koliko ravneh Strniševo vznemirljivo besedilo operira z vsakovrstnimi dvojnostmi, premišlja potenciale zasedbenih premestitev ter preverja in razširja meje dramskega in gledališkega izraza. Predvsem pa znano zgodbo podaja z vidika nove generacije, ki si šele utira pot v gledališče in življenje.

Povezava: PDF Gledališkega lista