Objektivno ekspresivnost skladateljevih del so mnogi razumeli kot neiskreno in norčavo. Nemški filozof Theodor W. Adorno je Stravinskega označil za »heretika« in predstavnika ene izmed dveh nasprotujočih si sil glasbe 20. stoletja. Stravinskemu je kot nasprotje postavil Schönbergovo prizadevanje za ohranitev »čiste« glasbe, ki naj bi nadaljevala ekspresivno nemško tradicijo. Po Adornu naj bi se s Stravinskim glasba oddaljevala od svojega bistva – zbliževanja z duhovnostjo. Kljub navideznim razlikam pa nam natančnejši vpogled razkrije mnoge skupne poteze med skladateljema, pri čemer v ospredje stopa predvsem paradoksni spoj starega in novega, prav tako pa ne gre prezreti Schönbergove serialne tehnike (način komponiranja, ki temelji na strogi repeticiji serije dvanajstih tonov v arbitrarnem vrstnem redu, ki odklanja tradicionalno tonalnost), ki jo je v svoj glasbeni izraz sprejel tudi Stravinski v poznem ustvarjalnem obdobju. Z začetkom druge svetovne vojne je skladatelj zopet migriral, tokrat v Združene države Amerike, kjer je živel in deloval vse do smrti. Tam je spletel pristno prijateljstvo z dirigentom in analitikom Robertom Craftom, ki je postal njegov asistent, sodelavec ter spodbudni sogovornik, zaslužen za izdajo mnogih skladateljevih razprav in intervjujev. Mladi dirigent je v življenje Stravinskega stopil ravno v času, ko je ta preživljal ustvarjalno krizo in prav s Craftovo pomočjo naj bi spremenil svoje stališče do druge dunajske šole ter v svoj glasbeni jezik sprejel serialno tehniko komponiranja. Hibridnim delom, kot sta Canticum sacrum (1956) in balet Agon (1957), ki so le sporadično serialna, so sledila krajša dela z zgoščeno glasbeno vsebino, kot sta Movements za klavir in orkester (1959) ter Variacije (1964), v katerih gre prepoznati že dovršeno serialno tehniko, adaptirano v skladateljevem lastnem slogu.
Scensko delo Oedipus rex (1927) in balet Apollon musagète (1928) odražata skladateljeve neoklasicistične tendence, čeprav bi ju zaradi njune edinstvenosti težko jasno slogovno opredelili. Obe deli prevzemata vsebinsko predlogo iz grške antike in vsebujeta stilistične reference na oddaljena pretekla obdobja. Kompoziciji povezuje tudi nekakšen religiozni moment, ki ga gre morda razumeti kot odraz sprememb v skladateljevem osebnem življenju, saj se je prav v času nastanka del Stravinski vračal v pravoslavno vero. Balet Apollon musagète je nastal za festival sodobne glasbe, ki se je leta 1928 odvijal v washingtonski Kongresni knjižnici. Naročilo je zahtevalo krajše scensko delo, z do šest plesalci in manjšim orkestrom, pri čemer je bila tema dela prepuščena v izbiro skladatelju. Stravinski je upoštevajoč prostorske omejitve sestavil šestglasni godalni orkester, pomanjkanje orkestrske barve pa je v delu nadomestil s kontrastno dinamiko. Izvirna zgodba sledi grškemu bogu glasbe, Apolonu, ki ga obiščejo tri muze – Kaliopa, Polihimnija in Terpsihora – kot personifikacije epske poezije, mimike in plesa. Glasba baleta se napaja pri francoski dvorni tradiciji 18. stoletja (ballet de cour), klasicističnem in romantičnem slogu. Kljub neoklasicističnim tendencam Apollon musagète ne vsebuje citatov že obstoječih del. V prizadevanju, da bi ustvaril klasično baletno delo, je Stravinski kompozicijo zasnoval v homogenem diatoničnem okviru, globlje plasti dela pa razkrivajo sledi skladateljeve ruske preteklosti. Nekateri v delu prepoznavajo celo kompozicijske prijeme, ki sta se jih pozneje posluževala Prokofjev in Šostakovič.
16. julija 1927 je Stravinski na hrbtno stran svojega zvezka zapisal akord, ki naj bi spremljal Apolonovo rojstvo in štiri dni pozneje sestavil prvi takt prologa. Konec meseca septembra je Djagilev v pismu prijatelju pisal o tem, da naj bi skladatelj zanj preigral prvo polovico nastajajočega baleta. »Delo je vsekakor izvrstno, nenavadno spokojno in bolj jasno kot vsa njegova dosedanja dela; filigranski kontrapunkt, ostre teme, vse v durovskih tonalitetah; glasba, ki ni iz tega sveta, marveč od zgoraj.« Balet je bil dokončan v naslednjih štirih mesecih.
Scensko delo Oedipus rex je nastalo neposredno pred baletom Apollon musagète. Stravinski je oktobra 1925 v pismu zaupal Cocteauju, da si že dolgo želi napisati opero v latinskem jeziku na tematsko predlogo antične tragedije, ki bi bila občinstvu dobro poznana. V mislih je imel monumentalno in lapidarno delo, ki bi obenem spominjalo na antične rituale. Tako je z združitvijo dveh glasbeno-gledaliških zvrsti po predlogi Sofoklejeve tragedije nastal operni oratorij Oedipus rex za orkester, pripovedovalca, soliste in moški zbor. Stravinski je delo napisal za zasedbo standardnega simfoničnega orkestra, vendar s prevlado pihal, ki pogosto zasenčijo godala. Dobro znana zgodba o Ojdipu, vladarju mesta Teb, ki izpolni prerokbo orakljev ter nevede ubije svojega očeta in se poroči z lastno materjo Jokasto, odpira pereče teme usode in svobodne volje, moralne krivde in kazni, oblasti ter celo incesta. Cocteaujev libreto je bil sprva napisan v francoščini in pozneje preveden v latinski jezik. Z uporabo mrtvega jezika je Stravinski ustvaril objektivno distanco do umetniškega dela, ki je tudi sicer značilna za skladateljev opus, obenem pa delu zagotovil univerzalno brezčasnost. Delo je sestavljeno iz zaporedja samostojnih prizorov, ki jih povezuje besedilo Pripovedovalca, s čimer se glasba osvobodi funkcije ustvarjanja dramatičnega poteka. Prizori vsebujejo tipične operne točke, kot so arije z recitativi, ansambli in zbori. Zamaskirani protagonisti po vzoru antične tragedije delujejo kot okretni, skoraj negibni kipi. Neoklasicistične tendence gre prepoznati predvsem v številnih citatih velikih opernih del, ki prežemajo kompozicijo. Tako že začetek dela uvajajo štirje toni, ki aludirajo na subjekte baročnih fug, vendar jih Stravinski prenovi z disonancami.
Leonard Bernstein je v uvodu celo prepoznal arijo Verdijeve Aide – njeno osebno prošnjo usmiljenja naj bi Stravinski preoblikoval v monumentalno javno izjavo zbora. Sledijo številne aluzije na opero serio po vzorih Rameauja in Glucka. Kreontova arija je zasnovana v »čistem« klasicističnem slogu, arijo Jokaste iz drugega dejanja pa spremljajo ritmične aluzije na slovito Beethovnovo Peto simfonijo. Ritmična podoba dela sledi metrično pravilnim, jasno členjenim frazam. Od teh pomenljivo odstopa razodetje Ojdipove preteklosti, ki jo razkrijeta pastir in sel, pri čemer v delo vneseta ritmično fragmentacijo in modalne melodije. Široko zasnovane Ojdipove melodije, polne napetosti in razvezov, delujejo že skoraj patetično romantične. Njegov propad je začrtan v vokalni liniji, ki se iz okrašene postopoma pretaplja v pusto, vse do protagonistove uklonitve usodi v zadnjem delu drugega dejanja in njegove katarzične resignacije, sklenjene v frazi »Lux facta est«, izražene s h- mol arpeggiom. Delo je zgrajeno tonalno, vendar Stravinski s sopostavljanjem različnih trozvokov na trenutke ustvarja harmonsko večpomenskost. Partitura Oedipusa rexa je polna analogij in kompleksnih interakcij metafor. Če ekscesno citiranje v skladateljevih neoklasicističnih delih pogosto izpade ironično posmehljivo, Oedipus rex s citati opernih velikanov pri poslušalcu vzbuja nekakšno resno veličastnost. Kompozicije pa ne gre poslušati le kot zbirke aluzij na velika dela iz glasbene zgodovine, temveč kot univerzalno delo, ki nam s svojimi abstraktnimi idejami omogoča, da v njem prepoznamo analogije s preteklostjo.
(iz gledališkega lista uprizoritve)