Tomaž Toporišič, 6. 3. 2011

Pohujšljiva pol stvarnost, pol fantastičnost

Slovensko mladinsko gledališče, Ivan Cankar: POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI, režija Vito Taufer, premiera 6. marec 2011.

foto Žiga Koritnik
»Za politiko se nisem menil. Kolikor sem od daleč slišal o nji, mi je bila ogabna kakor tista spolzka, črnožolta žival, ki se lena in smrdeča plazi po tleh in ki ji pravimo močerad. Takrat (1890–1894) se je prelivalo po Slovenskem tisto vzdihujoče slogaštvo, ki je pogasilo v našem malomeščanstvu še ono malo samozavesti, kar je je kdaj bilo, in ki je že tako jetični slovenski liberalizem spravilo čisto na bergle. Bil sem mlad.« (Ivan Cankar, »Kako sem postal socialist«)


I.    Intonacija
V zgornjem odlomku iz spisa »Kako sem postal socialist« Cankar kot da bi govoril o sodobnosti. O spolzkosti in ogabnosti politike, v primerjavi s katero je močerad vse prej kot spolzek, len in smrdljiv in v kateri zaudarja po gnilobi hamletovskega stavka »Nekaj gnilega je v deželi …« Kdo se ne bi zdrznil ob sintagmi »že tako jetični slovenski liberalizem«, ki ga je nekaj spravilo čisto na dno?

Toda hkrati s tem seciranjem je v Pohujšanju neka volja do življenja, ki skozi posmeh pohujšanju in pohujšljivcem transcendira vse. Ko je Cankar pisal in napisal Pohujšanje, ni bil več tako mlad, bil pa je v najboljših letih in primerno razgrajaški, da je lahko med Dunajem in Vrhniko izsnoval svojo hudomušno, neulovljivo, bastardno farso ter v pismu svojemu založniku Schwentnerju, od podpore katerega je precej dobro živel, poudaril: »Stvar je največja hudobija, kar sem jih doslej napisal … Ko Ti pošljem, pa preberi prvi akt, in stavim, da se boš smejal. Nato seveda boš naredil kisel obraz, ko boš moral odpreti denarnico nastežaj!«


foto Žiga Koritnik

II.    Onstran absolutne drame
Cankar je, če je hotel »življenje, zaspano in smrdeče kot crknjena riba« (Korun), ki ga utelešajo Šentflorjanci, prevesti v dramski diskurz, moral uporabiti literarni okvir, ki je heterogen. Ne zadošča večini zahtev t. i. klasične dramaturgije, ampak v nameri, da bi kar najbolj adekvatno uokviril stanje sveta, krši norme absolutne drame ali ibsenovske dramaturgije. Tako postane barthesovski pisljivi tekst. Ta ecovska odprta forma, s katero lahko razložimo njegova besedila za gledališče, od Pohujšanja do Lepe Vide, deluje kot scenarij za gledališko uprizoritev ali branje, kot celota, ki se vedno znova upira ugledališčenju in je kot delo, ki se upira režiji (če parafraziramo Heinerja Müllerja), šele zares zanimivo za sodobno gledališče. Pač kot predloga za gledališče, v katerem je »beseda […] izgubila svojo moč: povedati vse. Več pove tisto, kar je okoli nje.« (Korun)

Cankar v treh dejanjih Pohujšanja razvije različne dramske taktike:
•     v prvem in tretjem (realistično) prozno (z očitnimi, zavestnimi kršitvami);
•    v drugem (v formi simbolistično, v atmosferi dekadenčno) dramo v verzih.

Vse to upoštevaje stanje slovenskega gledališča v tistem času, ki ga je dobro poznal, zato ga je pred premiero Pohujšanja zelo skrbelo, tako da ni mogel upati na uprizoritev, ki bi lahko dosledno gledališko izrabljala te nastavke v tekstu. V korespondenci pred premiero je med drugim zapisal: »Ali imajo po Tvojih mislih zdaj sploh kakšno žensko tam, ki bi bila sposobna igrati 'čudežno' Jacinto? – Nekoliko nervozen bom ob tej uprizoritvi ...« Takoj po premieri pa: »Pri glavni skušnji sem bil tako besen, da sem odšel: besen ne na igralce, ampak na ta narod, ki si hoče privoščiti veliko gledališče in ga ne more plačati


foto Žiga Koritnik

Pohujšanje značilno uporablja dialoge druge stopnje, ki jih simbolizem poimenuje kot pogovor dveh duš, kritika pa jih je dojela bodisi kot napake v realističnem tkivu drame bodisi kot nekakšne nedodelane fragmente drame, kot nekaj odvečnega, kar zamegljuje sporočilo komada in (po Govekarju) priča o dejstvu, da je »farsa sama po sebi slabo, konfuzno delo brez dramatskega zapletka […], v naglici zmašeno in na hitro skrpano delo, ki beletristu ne dela nove časti ter iznova dokazuje, da Cankar ni dramatik. […] S tehničnega stališča je 'Pohujšanje' nasilna karikatura drame […].«  

Prav to, kar je Cankarjev dramski tekmec Govekar v kritiki po premieri razlagal kot »nasilno karikaturo drame«, pa je v drugi polovici 20. stoletja predstavljalo izjemen izziv, zaradi katerega je Korunova uprizoritev lahko postala prelomni kamen za uveljavitev novega, modernističnega gledališča šestdesetih let. In če je Govekar kot varuh konzervativnega gledališča in domačijske ideologije slovenstva na začetku stoletja za domnevni neuspeh Pohujšanja obsodil kar avtorja samega, se je zgodba s to farso, za katero je Cankar pred krstno uprizoritvijo pravilno napovedoval, da bo »raztrgana […] od obeh strani, od klerikalne in liberalne«, še nekajkrat ponovila. Ampak tokrat ne kot kritika že davno kanonizirane Cankarjeve dramatike, ampak kot napad na režiserje kot 'samovoljne' interprete literature: najprej Koruna, potem leta 1991 Martina Kušeja in leta 2004 Diega de Bree.

III.     Dionizičnost in seciranje psihopatologije stvarnosti
ZLODEJ sramežljivo: Težko je govoriti s čednostjo o nečednosti, s čistostjo o nečistosti! Zgôdi se, ker je tako zapovedano! ... Šla sva mimo okna, ljudjé krščanski, in okno je bilo svetlo, pa ne zagrnjeno. In sva se pogledala, hm!
DACAR: Tak, kaj?
ZLODEJ: Na postelji ... je sedel potepuh umetnik ...
EKSPEDITORICA: O!
ZLODEJ: Na postelji je sedel, pravim. Postelja pa je bila na tleh, trda blazina.
ŽUPANJA: O!
ZLODEJ: In v njegovem naročju ...
EKSPEDITORICA: O!
ZLODEJ: V njegovem naročju je sedelo dekle, kakršnega še nikoli nisem videl. Tako pohujšljivo, nadvse zapeljivo ...
DACAR: Ali je bila oblečena?
ZLODEJ: Precej! ... V njegovem naročju je sedela, nogé navzkriž. Roké so bile gole; tudi vrat je bil gol; ves vrat, globoko; roke do ramen, visoko; in ves vrat ... res ... hm; polne roké, bele ... hm; lep vrat ...
ŽUPANJA županu: Kam gledaš?
ŽUPAN: Kam bi gledal? Nikamor ne gledam!


foto Žiga Koritnik


Na začetku 21. stoletja, ko nas od nastanka farse loči sto let, Cankarjeva »hudobna komedija« vznemirja gledališče zaradi dveh stvari:
•    svoje dionizičnosti, odprte forme, v katero – kot v eseju Pohujšanje 1991 lucidno opaža Lado Kralj – vdrejo »subjektivizem, iracionalnost in fantastičnost« ter »seveda popolnoma razmajejo dramsko zgradbo« ter »ustvarjajo po drugi strani neko splošno atmosfero, ki je vsekakor eminentno teatrska in očarljiva«, tako da smo priča atmosferi, »v kateri so na presenetljiv in duhovit način odprte vse možnosti«;
•    izjemno natančnega seciranja psihopatologije slovenskega vsakdanjika, ki je lahko hkrati tisti Cankarjevega in našega prostora in časa, združenega v nemoči spervertiranega (neo)liberalizma in provincialnosti.

Svojo intenzivnost in enigmatičnost doseže tako, da ves čas kaže na to, kar je okoli besede. Na čisto poseben efekt, v katerem so v samo strukturo dramskega besedila, ki ga zaradi tega zvrstno ne moremo natančno opredeliti, saj je hibridno, toliko kot dramsko tudi nedramsko, zapisani možni zemljevidi novih uprizoritev. Ta občutek več lahko razpoznamo kot novo zgodbo gestičnega, besednega in vizualnega, ki vzrašča iz režiserjevih ter igralskih interpretacij (besednih in slikovnih) atmosfer Cankarjevega besedila.

IV.     Pisljivo Pohujšanje
Pri tem se ne moremo odločiti za enoznačno, vsaj pogojno politično in angažirano branje Pohujšanja, kar pa ne pomeni, da Cankarjevo besedilo ni aktualno in politično. Če je pot do njega zamotana in nam številne razprave od Pogledov na slovensko dramo Vladimirja Kralja, Slodnjakove Skrivnosti Pohujšanja v dolini šentforjanski, Kosove Idejne in formalne tipologije Cankarjeve dramatike do Pirjevca, Kermaunerja, Tineta Hribarja, Primoža Kozaka, Lada Kralja, Denisa Poniža ... razpirajo zgolj nove in nove interpretacije te neulovljive farse, nas lahko živo gledališko soočenje preko sumničavosti in zapeljevanja pripelje do ideografskega kreativnega procesa, v katerem se prostor Cankarjevega gledališča izreka kot tak. Lahko nas preseneti in nagradi z uvidi v mnoštvo drobnih detajlov, ki proizvajajo nove in nove pomene, atmosfere, sprožajo v gledalcu mnoštvo interpretacij, sugestij, podob, v katerih se zrcali resničnost: tista Cankarjevih (anti)junakov in tista baudrillardovskega postmilenijskega sveta simulakra, v katerem razpoznavamo same sebe.

Cankarjeva dramska pisava zato lahko vedno znova oživi gledališče, da bi lahko spregovorilo o svojem osebnem uokvirjanju spopada s sanjami in morami civilizacije, ki jih skozi Cankarja prebira v samem sebi, zase in za gledalce.

***

Ivan Cankar
Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Režija: Vito Taufer

Dramaturgija: Nebojša Pop-Tasić, Tomaž Toporišič
Glasba: Andrej Goričar
Kostumografija: Barbara Stupica
Scenografija: Viktor Bernik
Koreografija: Gregor Luštek, Rosana Hribar
Lektorica: Mateja Dermelj
Oblikovanje luči: Matjaž Brišar
Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič
Oblikovanje maske: Barbara Pavlin, Empera3zz
Asistentka dramaturgije: Anita Volčanjšek
Vodja predstave: Janez Pavlovčič
   
Igrajo:
Blaž Šef – Krištof Kobar, imenovan Peter
Uroš Kaurin – Jacinta
Dario Varga – Župan
Ivan Godnič – Županja
Ivan Peternelj – Dacar
Matej Recer – Dacarka
Marko Mlačnik – Ekspeditorica
Matija Vastl – Učitelj Šviligoj
Sandi Pavlin k. g. – Notar
Željko Hrs – Štacunar
Robert Prebil – Štacunarka
Boris Kos – Cerkovnik
Uroš Maček – Popotnik
Janja Majzelj – Zlodej


Povezave:

 

Ivan Cankar, SMG, Vito Taufer

Povezani dogodki

Tomaž Toporišič, 1. 4. 2009
Skomine performativnega
Tomaž Toporišič, 22. 9. 2009
Drama v družbi spektakla