Zaradi povečane stopnje tveganja zaradi koronavirusa so 7. marca odpovedali koncert italijanskega tenorista Andree Bocellija, čeprav je bil oder v Stožicah pripravljen na njegov nastop. Istega dne so v Cankarjevem domu odpovedali dva dogodka, saj je ministrstvo za zdravje z odredbo prepovedalo zbiranje ljudi na javnih prireditvah v javnih prostorih zaprtega tipa, kjer se zbira več kot 500 ljudi.
Kmalu zatem je sledila prepoved prireditev v zaprtih prostorih z več kot 100 udeleženci, posledično so temu sledile odpovedi že načrtovanih dogodkov oziroma njihovo prestavljanje na poznejši datum. Po priporočilu, ki ga je javnim zavodom v kulturi dalo pristojno ministrstvo, da do nadaljnjega zaprejo vrata za obiskovalce in prenehajo z delovnimi procesi, ki zahtevajo prisotnost večjega števila ljudi v manjših zaprtih prostorih, so se gledališča, knjižnice, muzeji, galerije, kinodvorane, kulturni domovi in druga prizorišča začeli zapirati.
Javni zavodi so se soočili z odrejanjem dela na domu in odrejanjem delavcev na začasno čakanje na delo ter z zmanjšanjem prihodkov od prodanih vstopnic oz. drugih prihodkov iz nejavnih virov financiranja. V društvu Asociacija so vlado in ministrstvo opozorili, da bodo z zaprtjem kulturnih ustanov še posebej na udaru samozaposleni in nevladne organizacije v kulturi, ker so večinoma samozaposleni in izpada dohodka ne bodo mogli kriti iz drugega naslova.
Začeli so se vrstiti pozivi, da se javnim zavodom zagotovi pravica do vsaj delnega nadomestila poslovne škode, samozaposlenim v kulturi in nevladnemu sektorju pa ustrezno pomoč zaradi odpovedanih dogodkov, kot je opustitev plačila obveznih prispevkov za socialno varstvo. Namen pozivov je bil, da se kulturnike uvrsti med interventne ukrepe za omilitev posledic epidemije novega koronavirusa.
Ob marčevskem zaprtju javnega življenja je sicer Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani začela ponujati gradivo na daljavo, povečali sta se izposoja in prodaja e-knjig. Da bi ohranili stik z občinstvom, so muzeji in galerije povečali aktivnosti na spletu, enako glasbeniki, gledališčniki in filmarji.
Po prvem maju so se začeli odpirati muzeji, galerije in knjižnice, vendar v omejenem obsegu in ob ukrepih, ki jih je predvidel Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), kot so nošnja mask, razkuževanje rok in gradiva ter omejitev števila obiskovalcev glede na kvadraturo prostora.
Na ponovni zagon so se s tem, ko so oblikovali svoje predloge ukrepov, po katerih bi sprejemali obiskovalce, začeli pripravljati tudi v gledališčih in kinodvoranah ter organizatorji javnih prireditev, vendar njihova dejavnost ni več zaživela na način, kot je bil v navadi pred marcem. Organizatorji kulturnih dogodkov so se namreč morali soočati tudi z večkratnim spreminjanjem dovoljenega števila obiskovalcev in razdalje med njimi, ki so jih narekovali na NIJZ.
Negotovost, ki jo je pred organizatorje postavila svetovna koronakriza, je tako odnesla množične poletne glasbene festivale, ki so bili značilni za tolminsko Sotočje. Po drugi strani je Festival Ljubljana z nekaj zamenjavami in odpovedmi uspešno izpeljal svoj poletni festival, prav tako mariborski Lent, čeprav le z manjšimi prizorišči in prestavljen z začetka na konec poletja. Literarna festivala Vilenica ter Dnevi poezije in vina na Ptuju pa sta, denimo, potekala v drugačni obliki, mešanici virtualne in fizične izvedbe.
Po tem, ko je kazalo, da bo nova sezona z določenimi prilagoditvami lahko potekala, je jesenska vnovična razglasitev epidemije zahtevala ponovno postopno zaprtje ustanov, izjema so bile knjižnične storitve. Za več mesecev je zastala tudi domača filmska produkcija, ki jo je dodatno prizadela še ustavitev črpanja sredstev, namenjenih Slovenskemu filmskemu centru, iz državnega proračuna. Če je bil Festival slovenskega filma še deloma v fizični obliki, sta bila Liffe in Animateka virtualna. Z jesenjo se je tako kultura v še večji meri kot spomladi preselila na splet.