Če pogledava na kulturo v zadnjih 30 letih, kakšen je bil po vašem mnenju na splošno odnos do tega področja, za katerega se velikokrat izpostavlja, da je bistveno pripomoglo k samostojnosti?
Ko razmišljam o slovenski kulturi v kontekstu osamosvojitve, moram seči vsaj v čas 80. let prejšnjega stoletja, ko so se notranja nasprotja, nacionalne napetosti, ekonomska neučinkovitost socialističnega samoupravnega sistema, razkroj komunizma ter nenazadnje tudi interesi velikih političnih sil zlili v procese, ki so vodili v razpad Jugoslavije. Gre za prepletanje mnogih dejavnikov in kulture ne smemo trgati iz širšega zgodovinskega konteksta, saj nas to lahko pripelje v preveliko poenostavljanje.
Ko govorimo o osamosvojitvi, tudi ne smemo prezreti, da se je takrat spremenil družbeni red. Iz enopartijskega komunizma smo prešli v parlamentarno demokracijo, v boju idej in političnih praks, ki so krojile 20. stoletje, je zmagal kapitalizem. Glasno praznujemo obletnico osamosvojitve, se pravi emancipacije od nekdanje skupne države, prelomno spremembo družbenega reda pa vključujemo v to kot nekaj samoumevnega.
Zlasti v drugi polovici 80. let začne polje kulture vse bolj postajati prostor iskanja in preizkušanja meja svobode, oporečništva, laboratorij novega in možnega. Tu ne moreva mimo 57. številke Nove revije iz leta 1987, ki je s svojimi prispevki za slovenski nacionalni program zarisala smernice prihodnjih osamosvojitvenih procesov. Seveda se lahko vprašamo, koliko je bila kulturna sfera takrat instrumentalizirana s strani dejanskih nosilcev politične moči, ali tistih, ki so si za to moč prizadevali.
Brez dvoma pa znotraj kulture vznikajo številni procesi, ki napovedujejo, kam se bo družba razvijala. V tem kontekstu je kultura soustvarjalec skupnosti, zlasti ko gre za oblikovanje družbenega soglasja kot temeljnega veziva skupnosti. V predosamosvojitvenem procesu je šlo za oblikovanje soglasja, da Slovenci nimamo več prihodnosti v Jugoslaviji, ki je takrat že dejansko razpadala in da lahko o svoji prihodnosti odločamo samo v lastni državi. Kulturna sfera je v kontekstu širše politične agende zagotovo odigrala pomembno, morda odločilno vlogo pri emancipaciji slovenskega naroda in njegovih prizadevanjih, da o svoji usodi odloča sam in v lastni državi.
Potem je stališče, da je bila kultura državotvorna, povsem na mestu?
O tem ne more biti dvoma. Mi živimo svojo istovetnost skozi jezik, umetnost, običaje, tradicijo. Je pa vprašanje, kako pojmujemo kulturo. V najširšem kontekstu je to način življenja, v najožjem je to umetnost. Pogosto se govori o kulturi, misli se pa umetnost. Ali obratno. Če zelo poenostavim: kultura je praviloma konvencija, umetnost pa upor proti konvenciji. Kultura vseskozi soustvarja skupnost, vloga državotvornosti pa ji je pri nas že zdavnaj odvzeta. Če bi ji bila še naprej priznana, bi politični razred imel do nje drugačen odnos kot ga ima zadnjih 30 let.
Zato mislim, da je bilo polje kulture uporabljeno za širšo politično agendo, nato pa odrinjeno na obrobje, kjer se mu oblast enkrat letno prikloni s praznikom, vsebinsko pa srčne pripadnosti in zaveze do kulture politika nima, je ne izkazuje in ji je do kulture v resnici malo mar, tudi zato, ker ne prinaša materialnih koristi, ki naš politični razred očitno izjemno zanimajo, hkrati pa se taisti razred ne zaveda, da kultura soustvarja skupnost, ki naj bi ji kot predstavniki ljudstva služili.
Osamosvojitev je bila velik trenutek slovenske skupnosti, ko se je ta dvignila, presegla notranja nasprotja, prelomno začela novo obdobje svojega obstajanja, a se je potem skupna volja razklenila, vzgibi za povezanost so odpadli, pokazali so se resnični interesi, ki niso bili vezani na skupnost, ampak na to, kdo se bo polastil družbenega premoženja, kdo interpretacije zgodovine itd. Zato smo zdaj že 30 let v prostem padu.
Verjetno pa so se v 30 letih zgodile kakšne prebojne stvari.
Prva in najbolj pomembna stvar je, da sta kultura in umetnost kljub mačehovskemu odnosu oblasti živi, da je to še vedno polje entuziazma, svobode, iskanja, odprtosti, tolerance. V zadnjem času pa žal tudi kulturnega boja. Če pogledamo film, mislim, da imamo glede na obseg sredstev in sistemsko skrb, ki mu jo država namenja, fenomenalno kinematografijo, ki jo Slovenci cenimo manj, kot si zasluži. Nek določen 'rešpekt' pa politični razred do kulture sicer še ima, a se z vse bolj razvnetim kulturnim bojem spreminja tudi to.
Prejšnji sistem je temu področju priznaval status omejene avtonomije. Slovenija je tako podedovala infrastrukturo z vzvodi, preko katerih je oblast upravljala s kulturo. Demokratična oblast je večino teh vzvodov ohranila in s tem tudi možnosti za uveljavljanje moči ali celo hegemonije političnega razreda. Še največ, čeprav posredno, je programske avtonomije, a tudi ta je vezana na sistemske okvirje, ki jih določa oblast.
Če govorimo o odnosu oblasti do kulturne sfere, je ta dolžnostna, morajo nekaj dati, a dajo najmanj, kar je mogoče. V 30 letih ni bil zgrajen NUK II, ni bila postavljena nova Drama, ki bi jo lahko postavili čez cesto, na parceli nekdanjega Šumija. Imamo filmski studio Viba film, ki se mora v veliki meri sam financirati in tehnično zastareva. Ena največjih izgubljenih zgodb so nerealizirane tri umetniške akademije na Roški. Da ne govorim o položaju samozaposlenih v kulturi in tako naprej. Vsa ta skrb je na površini, je na približno, je zato, da se gradi podoba kultivirane države, po možnosti s čim manjšim vložkom in tudi angažmajem.
Že nekaj let nimamo nacionalnega programa za kulturo. Ne premoremo vizije?
Obstajata dejanska in navidezna volja. Pri dejanski volji narediš načrt in ga uresničiš, pri navidezni pa ostane vse pri besedah in praznih gestah. Mimogrede, STA, ki tudi sodi pod ministrstvo za kulturo kot medij, je dobila odlikovanje predsednika države. Če bi bila prava volja, bi predsednik države s svojo avtoriteto dosegel, da se tako pomembne institucije ne ruši na tako surov, da ne rečem barbarski način. Nacionalni program za kulturo je politični pamflet, za katerim se skriva brezvoljni politični razred, ki mu je za stanje slovenske kulture malo mar. Hkrati pa so v tem pamfletu navedene želje celotnega kulturnega polja in vizije, za katerimi pa ne stojita dejanska politična volja in politična moč.
Kje je torej slovenska kultura danes?
Naša srednjeevropska, slovenska, humanistična kultura še ni podlegla vplivom globalizma do te mere, da bi se spremenili v programirane potrošnike, ki sledijo diktatu užitka. Umetnost in kultura nas bogatita, prebujata in oživljata našo človečnost, to je neizmerno dragoceno. Zagotovo nismo tako nespametni, da bi se temu odpovedali. Vsak od nas lahko še vedno najde pot do knjige, predstave, pesmi, filma, do tega, kar ga nagovarja, mu odpira nove svetove in ga hkrati vodi k njemu samemu.
Kaj pričakovati od političnega razreda? Ne bom niti začenjal, ker je to ta trenutek nesmiselno. Zame je izgubil vso kredibilnost. To kredibilnost si bo moral pridobiti nazaj in preverjati jo bomo morali mi, navadni državljani. In tu nas mora bolj kot to, kaj je bilo v zadnjih 30 letih, zanimati, kako bomo praznovali recimo 50-letnico. Kje bomo takrat, ali bomo še 20 let v tem prostem padu, bomo razgradili, kar se še da razgraditi, bomo razprodali, kar se še da razprodati, se bomo kot skupnost še naprej delili ali se bomo na neki točki ustavili. In začeli znova, drugače.