"Nepozabne igralske stvaritve, nepozabni svetovi, ki so nastali in ki bi danes in v prihodnje še nastajali, vse to nas z Jernejevim veliko prezgodnjim odhodom popolnoma nepripravljene zapušča. Ostali bodo posnetki predstav, filmi, fotografije, kritike, intervjuji, različni zapisi. Vse to bo ostalo za vedno. Ostale bodo njegove številne nagrade, pričale bodo o igralskem velikanu, ki ga je mnogo prezgodaj, sredi največje umetniške inspiracije, vzela k sebi neskončnost," je zapisal Samobor.
"Nam, njegovim sopotnikom, prijateljem in kolegom, pa bo ostal spomin na njegov smeh, duhovitost in prijaznost, velikanska zaloga domišljije in navdiha, ki ju je tako nesebično delil, predvsem pa bo v nas odzvanjal vsak trenutek, ki smo ga užili in uživali z njim. Njegovo velikansko srce ni zdržalo njegovega razdajanja," je še poudaril ravnatelj.
Po Lorencijevem mnenju je bil "idealna kombinacija človeka in talenta, ene fine, duhovite lenobe in totalne pripadnosti, zavezanosti in predanosti". Ni mu bilo mogoče zavidati "na nek hecen način, ker je bil pač tak, prav to".
Skupaj sta sodelovala v treh predstavah: Iliadi, Bibliji, prvi poskus in Kralju Ubuju. Za zadnjo je bilo predvideno, da jo bo osrednje slovensko gledališče odigralo na festivalu Premio Europa, ki bo od torka do nedelje potekal v Rimu, na njem pa bi Lorenciju podelili tudi istoimensko evropsko nagrado za "novo gledališko realnost".
V Rim sedaj ne bodo odpotovali, režiserju pa nagrada glede na Šugmanovo smrt "ne pomeni kaj dosti", saj je bil, kot je poudaril, tudi on kot del teh predstav eden glavnih razlogov, da jo je dobil.
Zanj je bil Šugman "pač velik, ker je zmeraj ful slišal, ful bil z drugimi". "Res ne poznam takšnega človeka v tem našem okolju," pravi režiser. Ljudje ga po njegovih besedah "niso mrzili", bilo mu je "nemogoče zavidati, ker ni delal zase, ni izpostavljal sebe, ni se grebel zase, ampak je ves čas delil zgodbe, delil sebe. Res kar en tak človeški čudež."
Za filmskega režiserja Kozoleta pa je bil Šugman, ki je sodeloval v njegovem najnovejšem celovečercu Nočno življenje, "eden tistih redkih igralcev, ki si je upal iti do konca, brez kalkulacije, intuitivno in iskreno, vendar vedno tudi z jasnim premislekom".
"Njegovo telo je enostavno pripadalo odru, filmu. Spominjam se, na snemanju Nočnega življenja je celo noč gol in moker ležal na pločniku ob Celovški cesti, na dveh stopinjah, ne da bi enkrat zajamral," je povedal Kozole.
Ob vseh izjemnih gledaliških in filmskih vlogah mu bo, kot je dodal, ostal v spominu najprej kot izjemen in duhovit človek, ki je iz vsakega še tako drobnega detajla znal narediti nekaj zabavnega. "Njegova duhovitost je bila naravnost terapevtska. Vsak dan preživet z njim, na snemanju ali privatno, je bil nekaj posebnega. Za njim bo ostala velika praznina, igralska in človeška."
Eden najplodnejših slovenskih igralcev se je poslovil v nedeljo v 49. letu starosti zaradi srčne kapi. Član ansambla ljubljanske Drame je bil od leta 1992. Skupaj je ustvaril več kot 80 gledaliških vlog, od tega 77 v Drami, ter številne filmske in televizijske vloge.
Bil je Baal, Hamlet, Lear, Ojdip, Ata Ubu, Tit Andronik, Tašča v Ko sem bil mrtev, Alcest v Ljudomrzniku, Agamemnon v Iliadi, Maks in Kantor v Kralju na Betajnovi, Župnik v Hlapcih, Orgon v Tartuffu, Emir v Jugoslaviji, moji deželi. Za svoje odrske stvaritve je prejel več Borštnikovih nagrad za igro ter leta 1997 nagrado Prešernovega sklada.
Širšemu občinstvu se je vtisnil v spomin kot prikupni vratar Veso v televizijski nanizanki Teater Paradižnik, nastopal je v prav tako priljubljenih Vrtičkarjih in Naši mali kliniki. V filmu je poleg že omenjenega Nočnega življenja med drugim zaigral v Zvenenju v glavi Andreja Košaka, Predmestju in Infernu Vinka Möderndorferja ter Kratkih stikih Janeza Lapajneta.
Žalno knjigo bodo v Drami odprli danes ob 14. uri, žalna slovesnost pa bo 20. decembra ob 15. uri na velikem odru.
Povezava na arhiv SiGledal: