Kristina Mihelj, SiGledal, 20. 12. 2010

Bolj bi morali praznovati praznik gledališča kot to, kdo bo dobil nagrado

DECEMBRSKI FOKUS – NAGRAJENCI 2010: Jernej Šugman, nagrajen za vlogo Tašče v predstavi Ko sem bil mrtev (SNG Drama Ljubljana, režija Diego de Brea).

Jernej Šugman v predstavi Julij Cezar (SNG Drama Ljubljana) / foto Peter Uhan

To je že vaša šesta Borštnikova nagrada po vrsti. Če prištejemo še ostale, se jih nabere kar lep kupček. Vrednotite svoje delo kaj drugače glede na te nagrade?

Upam, da ne. Seveda pa je človek zmeraj vesel nagrad. Ne morem reči, da mi te nič ne pomenijo – daleč od tega. Vedno sem na nek način tudi počaščen.

Najbrž za kakšno vlogo bolj pričakujete nagrado kot za katero drugo.

Najraje seveda nikoli ne bi nič pričakoval. Ampak ljudje smo taki, da ves čas v glavi nekaj računamo pa si mislimo ... Tokrat pa moram reči, da nagrade nisem pričakoval. Mogoče tudi zato, ker sem malo pred Borštnikom doživel neko nesrečo in nisem vedel, ali bom sploh lahko igral. (Tako lahko leta štejem na dva načina – od rojstva in pa od takrat naprej.) Sem pa bil zaradi poškodbe nagrade toliko bolj vesel. Vesel sem bil tudi zato, ker mi je ta predstava strašno ljuba. Za vse nas, ki smo sodelovali pri njej, je bilo to nekaj novega. Pravzaprav mislim, da nihče v Sloveniji nima tovrstne izkušnje. Kajti če se ne motim, je to prva povsem nema predstava pri nas. Burleske v taki celoviti zgodbi še ni bilo.

Katera nagrada vam je v življenju največ pomenila?

Borštnikove gotovo. Tudi Prešernova. V Sarajevu sem na MESS-u (Male in eksperimentalne scene Sarajevo) dvakrat dobil mednarodno nagrado. Ta mi je dosti pomenila. Pravzaprav tudi vsaka druga. Spomnim se, da sem enkrat, še v študentskih letih, odšel s prijatelji, ki so pravniki, na nek izlet, kjer smo se v glavnem zabavali. Zadnji večer so se odločili, da bodo podeljevali neke nagrade. Med drugim je bila tudi nagrada »boem vikenda« in mene so proglasili za tega boema. (nasmeh) In tudi tiste nagrade sem bil vesel! (prešeren smeh) Pravzaprav imamo ljudje radi, da se nas boža ali ljubkuje. Tako, da smo veseli že vsakega prijaznega človeka, ki nam reče dober dan.

Kakšen pomen imajo nagrade v očeh publike in kakšen v očeh stroke?

V naših očeh večjega kot v očeh publike. Mislim, da ljudje ne spremljajo tako zelo tega, kdaj je kdo dobil kakšno nagrado. Ustvarijo si neke čisto druge, svoje skale: kdo je komu simpatičen in kdo manj, koga raje gledajo, koga ne ... Tako da mislim, da ljudem to ne pomeni toliko. Saj tudi če danes vprašate, kdo je lani dobil oskarja, se zelo sprašujem, kdo to ve. To pozabimo. Kar je prav. Na splošno bi bilo treba nagrade na nek način relativizirati. Bolj bi morali praznovati praznik gledališča kot pa to, kdo bo dobil nagrado. To ponavadi bolj slabo vpliva na medčloveške odnose.

Predstava Ko sem bil mrtev je nastala po nemem filmu iz leta 1916 pomembnega nemškega režiserja Ernsta Lubitscha (delal je v tudi Hollywoodu, med drugim z Greto Garbo), kar je nekaj posebnega.

Ta predstava nima tekstovne predloge. Delana je po burleski, ki niti ni burleska v klasičnem smislu, kot jih poznamo (Chaplinovske ...). Je bolj veseloigra. Naša predloga je bil pač ta ohranjen film. Morali smo najti nov način uprizarjanja. Kajti uprizarjati tako, kot je bil narejen film, bi bilo nesmiselno (zakaj bi posnemal nekaj, kar je v originalu boljše) in tudi nemogoče. Kajti gledališče ima povsem druge zakonitosti kot film. Če v filmu lahko zapustiš glavno zgodbo in skočiš za en kader nekam drugam, ga samo pokažeš in greš potem nazaj, tega v gledališču ne moreš narediti. Prvič zaradi tega, ker vzame preveč časa; drugič pa to, da samo nekaj pokažeš, v gledališču ne pomeni nič. V gledališču moraš vedno iz vsake stvari narediti dogodek, scenski dogodek. To pomeni, da je bila naracija naše igre povsem drugačna. To so bile glavne posebnosti. Kako iznajti jezik, ki bo za gledališče zanimiv. Izkazalo se je – kot vedno, pri vsaki stvari – da nič ni samo po sebi umevno in da se je treba za vsako stvar, če jo želiš dobro narediti, »ornk pomatrat«.



Kaj pa z igralskega vidika?

Predstavo smo študirali recimo kakšen mesec in pol. Od tega smo se en mesec bolj gledali, ker nismo vedeli, kako in kaj. Nekaj smo poskušali in poskušali, pa nismo bili kaj preveč zadovoljni. Potem pa se je, kar se mene tiče, zgodil velik premik v trenutku, ko sem se obril. Pred tem sem igral Julija Cezarja, kjer sem imel brado. Tu pa sem igral žensko in sem moral zaradi predstav Julija Cezarja kar naprej vaditi z brado. To me je tako neskončno motilo, da sem bil na vajah ves čas paraliziran; nikakor nisem v sebi zagledal ženske. Seveda – kako pa bi jo, s tako brado! (smeh)

Kostume pa ste že imeli v tistem času?

Hm. Poskusni kostumi so bili, ampak za moje mere ... take igralke, hvala bogu, na Slovenskem ni. Tako da smo si pomagali z nekimi približki. Ampak potem, ko sem se lahko obril in sem si nadel lasuljo (ki se mi zdi super) in ko sem si ta prave čeveljčke dal gor in pravi kostum, se je na nek način v meni zgodil preporod in sem se dejavneje vključil v vaje. Potem sem vlogo lahko naredil. To je bilo štirinajst ali pa deset dni pred premiero.

Pa mislite, da je v današnjem času mogoče (moškemu seveda) narediti žensko vlogo samo, če je v komičnem kontekstu?

Seveda jaz igram na to, da moški igra žensko. Če bi hotel to skrivati – narediti tako žensko, da nihče ne bi vedel, da jo igra moški – bi imel najbrž velike težave. Kaj šele, če bi hotel podati neke resne tone, ob katerih naj bi se ljudje zamislili. Mislim, da bi bilo to precej težje.

V katerih pogledih še je bilo ustvarjati to predstavo težje kot ostale?

Najtežje nam je bilo določiti ... kako naj rečem ... mero – do kod smemo iti, kakšen način naj uporabimo. Na primer, če bi bil slikar, bi se moral odločati, ali naj rišemo karikaturo ali akvarel ali olje na platnu ali kaj naj? To je bilo najtežje. Ponavadi je tako, da nam tekst kaže smer. Tukaj pa nismo imeli nobene smeri. Naenkrat se nam je pokazalo, da si moramo smer izmisliti, moramo jo iznajti. Do štirinajst dni pred premiero je izgledalo, da je nismo našli, potem se je pa čudežno pokazalo, da smo jo. S tem da je predstava potem sčasoma še malo rasla, od premiere naprej.

Včasih si gledalci mislijo, da se pri ustvarjanju komičnih vlog bolj zabavate. Mnogi vaši kolegi zatrjujejo, da je prej obratno.

Ne vem, če je mogoče tako na splošno reči, kaj je lažje, kaj je težje. V vsakem primeru pa je komedijo vsaj toliko težko delati kot vse ostalo – ker, hočeš nočeš, ko enkrat stvar podpišeš kot komedijo, pričakuješ, da se bodo ljudje zabavali. Zabavati ljudi pa je včasih krasno, včasih pa je tudi precej težko. Če igraš neko vlogo, ki naj bi zabavala, ti pa se ne čutiš takšnega (v sebi v tistem času ne čutiš, recimo, takih zabavnih, durovskih tonov), je to lahko včasih precej zoprna stvar. Seveda se pa velikokrat tudi »poklopi«, da je kakšno komedijo tudi luštno delati.

Mislite, da mora biti igralec po naravi komedijant? Vsaj malo?

Sploh ne. Imate ljudi, ki so pravzaprav cepljeni proti komediji, so pa izvrstni igralci. Obstajajo tudi igralci, ki so privatno neduhoviti, so pa izvrstni komiki.

Je bilo za vas kot igralca kdaj težje igrati kakšno resno vlogo – glede na to, da vas je bilo občinstvo precej navajeno tudi v smešnih likih?

Se je zgodilo, da sem prišel na oder v kakšni resni vlogi, ljudje pa so se zasmejali, misleč, zdaj bo pa nekaj smešnega, in sem potem rabil še več koncentracije, da sem zadevo izpeljal. Ampak se mi je trud vedno obrestoval. Večinoma pa mi gledalci zelo hitro sledijo – mojemu razpoloženju. Tudi sam nase nikoli nisem gledal samo kot na komedijanta. Mene zanimajo najrazličnejše oblike gledališča pa filma in televizije – igralstva nasploh.

Prav to je najbrž najbolj pomembno – kako ste sami sebe videli.

Ja, mogoče res.

 
Povezavi:

Jernej Šugman, FBS

Povezani dogodki

Kristina Mihelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Študij, poln nepričakovanih odločitev
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 12. 2010
Komediji ne manjka ničesar
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Ti nisi pomemben. V bistvu ne.
Tea Kovše, SiGledal, 14. 12. 2010
Pomembno je zavedanje, zakaj uporabljati lutko
Kaja Cencelj, SiGledal, 14. 12. 2010
Ko želi človek preseči samega sebe
Kaja Cencelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Deset let kalejdoskopa Ivane Djilas
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Ko se vse sestavi
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Kje so meje? Ali sploh obstajajo?
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Zmeraj bolj verjamem v ljudi
Kaja Cencelj, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrad za prevajalce manj kot prstov ene roke
Kaja Cencelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Potrditev, da sem delovala v pravi smeri
Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 12. 2010
Prostorski koncept, ki (nam) je blizu
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Nagrada je čisto intimno zadoščenje
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 12. 2010
Janez Hočevar - Rifle, prejemnik Borštnikovega prstana 2010
Kristina Mihelj, SiGledal, 21. 12. 2010
Več različnih sodelavcev – večja ustvarjalnost
Kaja Cencelj, SiGledal, 23. 12. 2010
Nagrade za umetnike in nagrade za bralce
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Kje so meje? Ali sploh obstajajo?
Kristina Mihelj, SiGledal, 15. 12. 2010
Ko se vse sestavi
Kristina Mihelj, SiGledal, 17. 12. 2010
Ti nisi pomemben. V bistvu ne.