Ob dnevu upora proti okupatorju slavimo tudi pogum in neuklonljivost slovenskih gledaliških umetnikov, saj smo narod, ki si je s pomočjo gledališča izboril svojo svobodo in se zoperstavil fašizmu. Nikjer na svetu se noben narod ne more hvaliti, da je imel sredi vojne svoje delujoče gledališče! Slovenci se lahko! In prav z obstojem gledališča je naš narod dokazal svojsko vizijo in programsko pot: niti v najtežjih časih si ni pustil odvzeti svojih sanj in vere v umetnost.
Čas je, da ozavestimo pomen ustvarjalnosti, poguma in značajske pokončnosti vojne generacije gledaliških umetnikov, ki so verjeli, da gledališka umetnost vodi množice k razsvetljenju in svobodi.
Leta 1944 je bilo na pobudo kiparja in lutkarja Lojzeta Lavriča ustanovljeno Partizansko lutkovno gledališče, še istega leta je bila na silvestrovo, v gasilskem domu v Črmošnjicah uprizorjena prva predstava. Dober teden kasneje je bilo ustanovljeno Slovensko narodno gledališče v Črnomlju, na čigar deskah je igralsko pot začela naša članica Ivanka Mežan. Njene pripovedi o partizanskem gledališču so za razliko od našega časa polne neskončne vere in upanja. Pričajo o neustavljivi moči duha, delavnosti, iskrenosti, narodni samozavesti in nuji po umetnosti. Na teh temeljih so gradili gledališče, zato stoji še danes. Naj nam bo njihov kolektivni pogum v navdih.
Saša Pavček