Dolgoletna članica Združenja dramskih umetnikov Slovenije gledališka in filmska igralka Ivanka Mežan je s svojim 75-letnim umetniškim delom ustvarila neprecenljivo vrednost za slovenski narod, začenši v partizanskem gledališču pa vse do izjemnih filmskih vlog v zadnjem času. S svojim predanim delom, ljubeznijo do slovenskega jezika in vzpodbudnim vplivom na ljudi je doprinesla velikanski delež tudi h kulturnemu življenju mesta Ljubljane.
Ivanka Mežan se je rodila 18. junija 1926 v Mariboru in letos praznuje 75-letnico umetniškega ustvarjanja. Publika različnih generacij jo je vzela za svojo, njene igralske stvaritve so s človeško toplino in predanostjo umetnosti zaznamovale slovenski gledališki in filmski svet.
Igralsko pot je začela leta 1944 v partizanih, ko je prvič stopila na oder Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. Igrala je v delih Vitomila Zupana, Mateja Bora, Molièra in A.T. Linharta. Že takrat se je izkazala njena neuklonljiva vera v obstoj naroda tudi s pomočjo umetnosti. Nikjer na svetu se noben narod ne more hvaliti, da je imel sredi vojne svoje delujoče gledališče. Slovenci se lahko! Tudi po zaslugi igralke Ivanke Mežan. Zato je prav, da se ponovno spomnimo na pomen ustvarjalnosti vojne generacije gledaliških umetnikov.
Po izjemno pomembnih začetkih v partizanskem gledališču se je vpisala na Akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani in postala redna članica ljubljanske Drame. Od leta 1945 do upokojitve leta 1979 je na tem odru ustvarila 100 različnih vlog slovenskih in tujih avtorjev klasičnega ter modernega repertoarja. Po upokojitvi njen igralski ogenj ni ugasnil, ustvarila je nepozabne vloge v delih Čehova, Dostojevskega, Pinterja, Šelige … Občudovali smo jo na odrih Prešernovega gledališča Kranj, Slovenskega mladinskega gledališča, Gledališča Koper in Cankarjevega doma.
Kdo se ne spominja njene prve filmske vloge, s katero se je usedla v naša srca? Vsi poznamo Ivankino vlogo potovke Maruše v filmu Cvetje v jeseni Matjaža Klopčiča iz leta 1973. Z njo je suvereno vstopila v filmski svet in vse odtlej sta njen obraz in igralska občutljivost obogatila preko 20 slovenskih filmov. Ustvarila je okoli 45 vlog v televizijskih filmih, dramah in nadaljevankah. Njen glas je zaznamoval številne radijske igre in večere umetniške besede.
Pomembnejše mesto v njenem filmskem opusu poleg vloge potovke Maruše v Cvetju v jeseni zavzemajo še: vloga Roze v filmu Let mrtve ptice (1973), Ane v drami Pustota (1982), vloga Shirley v filmu Ljubljana je ljubljena (2005), Ivanke v filmu Deklica in drevo (2012) in še zlasti vloga v filmu Mihe Knifica Vztrajanje (2015), za katero je prejela nagrado vesna za stransko vlogo. Za svoje delo je prejela še: nagrado glavnega mesta Ljubljana, filmsko nagrado bert Društva slovenskih režiserjev, Borštnikov prstan za življenjsko delo, nagrado Prešernovega sklada za vlogo Varvare Petrovne Stavrogine (Dostojevski: Blodnje, režiser D. Jovanović, SMG), Borštnikovo nagrado za vlogo Scriccie (Pirandello: Velikani z gore, režiser Ž. Petan, SNG Drama Ljubljana) in nagrado zaslužnim delavcem na področju kulture vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije za vlogo Ofelije v Shakespearovem Hamletu (režiser B. Gavella, SNG Drama Ljubljana).
Poleg svojega umetniškega dela je Ivanka Mežan skrbnica literarne zapuščine igralke in pesnice Mile Kačič – častne meščanke mesta Ljubljana.
Za pionirsko delo na področju dramske umetnosti v času druge svetovne vojne, za predano ustvarjanje na slovenskih gledaliških odrih, za vse filmske in televizijske vloge ter občuteno podajanje umetniške besede, zlasti pa za pokončno človeško držo in pošten odnos do dela in ljudi, Združenje dramskih umetnikov Slovenije izraža Ivanki Mežan globoko spoštovanje.
©Saša Pavček, predsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije, 28. 3.2019