Leta 1944 so na pobudo lutkarja, kiparja Lojzeta Lavriča ustanovili Partizansko lutkovno gledališče, ki je sredi evropske vojne vihre predstavljalo svojevrsten kulturni fenomen. Lojze Lavrič je bil po osvoboditvi v stiku s Kovačevo skupino (Partizan Narodni dom). Nekaj časa je zanje izdeloval lutke. Emil Smasek ga je seznanil tudi z znanim lutkarjem v Slovenj Gradcu, zdravnikom dr. Stanetom Strnadom. Tudi zanj je rezbaril glavice za marionete, medtem ko so ogrodja lutk napravili v Slovenj Gradcu. Lavrič je izdelal tudi kopije partizanskih lutk, tistih, ki so igrale v "Jurčku". Stanoval je pri Hinku Vilfanu, ki je s kopijami pripravil predstavo Jurčka. Igrali so njegovi gojenci, jugoslovanski mladinci, ki so jih poslali v uk v kovinarsko poklicno šolo v Brno. Z Jurčkom so nastopili v slovenščini v tovarni "Zbrojevka" na Češkem. Te lutke je po letu 1947 odkupil dr. Strnad, ki je z njimi igral Jurčka v Slovenj Gradcu. Kopije so le približen posnetek partizanskih lutk in so nekoliko okornejše oblikovane kot prve. Koroški pokrajinski muzej v Slovenj Gradcu hrani 11 lutk.

Uvod

Prva uprizoritev partizanskega lutkovnega gledališča je bila v gasilskem domu v Črmošnjicah na silvestrovo leta 1944. Na pomoč sta prišla izkušeni lutkar Klemenčičevega gledališča Milenko Doberlet in dijak Franci Divjak – Štef (z lutkami je igral že v Ribnici). Z marionetami sta znala igrati tudi Lojze Lavrič (lutke je samo vodil) in Dušan Povh. Pri prvi predstavi sta sodelovala kot recitatorja in pevca še Vito Globočnik in Alenka Gerlovič, harmoniko je igral Janez Kuhar (član SNG). Avtorji besedila so bili lutkarji sami. Pripravili so varietejski spored za odrasle s sedmimi kratkimi prizori.

Lutke

Zgodovina partizanskega lutkovnega gledališča se začenja na Goteniškem Snežniku, v tiskarski postojanki »11 A« (pozneje »Triglav«), kamor so poslali Lojzeta Lavriča. Lojze je bil iz lutkarske družine, les za lutke je prinesel od doma. Konec decembra 1943 se je iz kosov lesa prvi nasmejal kurirček Jurček. V grafični atelje v dolini Starih žag pod Rogom je Lojze prinesel štiri še neoblečene lutke. Nikolaj Pirnat je narisal osnutke za glave Hitlerja, esesovca, italijanskega fašista, belogardista in Pavlihe, lutke je izdelal Lojze, obleke pa sešila šivilja Mima Pajk iz zavezniškega padala. Za lutkovno igro Jurček in trije razbojniki so uporabili lutke esesovca, fašista in belogardista (trije razbojniki), telovadca, klovna in Lili Marlen, Jurček pa je tukaj dobil svoje ime.

Scenografija za predstavo Jurček in trije razbojniki

Scenografijo je izdelala Alenka Gerlovič, Tone Kmetec pa sestavil zložljiv oder. Zavese so bile iz zavezniškega padala, ozadje odra pa modra tkanina, na katero so napenjali iz risalnega papirja izrezane sestavne dele scene za Jurčka. Kolovrat v prvem dejanju, drevo v drugem, smreko in šotor v tretjem in četrtem dejanju so utrdili z lepenko. Za prvo dejanje je Lojze naredil majhno leseno mizico in dva stolčka, hlod v tretjem in četrtem dejanju je nadomeščalo poleno.

Jurček

Agitprop Centralnega komiteja ni v celoti odobril besedila varietejske predstave lutkovnega gledališča za »širšo javnost«. Alenka Gerlovič je zato napisala pravo lutkovno igro v štirih dejanjih za otroke. Naslov je dobila po lutkovni spevoigri Jurček in trije razbojniki, ki so jo pred vojno pripravili v Novem mestu. Avtorica besedila je igrico tudi režirala. Jurček je bila kiparka Milena Dolgan, Jurčkovega očeta je govoril Ive Šubic, mater Minka Lipovc, Alenka Gerlovič je bila Franca, Fric Vito Globočnik, belogardist Franci Divjak – Štef, Dušan Povh pa je govoril Benitovo in Pavlihovo vlogo. Partizanska mula v krstni uprizoritvi ni nastopila, pripeljali so jo v kasnejših ponovitvah kot statistko. V zadnjem prizoru osvobajanja taborišča je Globočnik streljal za odrom iz prave brzostrelke. Odmori so bili dolgi, saj so bile zamenjave kulis zamudne, medtem je Janez Kuhar igral na harmoniko. Vaje so bile v župnišču, premiera pa v gasilskem domu v Črmošnjicah januarja 1945.