Kot so organizatorji zapisali v vabilu, v zadnjem desetletju zaradi vse težjih pogojev dela in financiranja določeni gledališki poklici izginjajo ali pa so podplačani in ogroženi. Prihajajoča kriza bo situacijo le še poslabšala, saj je brez dela čez noč ostala vrsta samozaposlenih v kulturi.
Dramaturginja Jera Ivanc opaža, da v gledališčih narašča trend nezaupanja v besedo - v dramsko besedilo, dramaturško delo - in da so v porastu avtorski projekti, v katerih besedilo nastaja tako, da pod taktirko režiserja pišejo ustvarjalci ali da besedilo nastaja v procesu ustvarjanja. Tako se poraja občutek, da so dramatiki "le pisarji, ki malo bolje pišejo". Naročenih besedil, ki ne bi bila dramatizacije, predelave, priredbe, posodobitve drugih literarnih zvrsti ali starejših besedil, je zelo malo. V nekaterih gledališčih nimajo zaposlenih lektorjev, pa tudi sicer se lektorjem v procesu nastajanja predstave odmeri zelo malo časa. Poleg tega, kot je opozorila, izginjajo dramaturške razčlembe.
Na področju scenografije se po besedah scenografke Urše Vidic standardi že več let nižajo, slednje pa ne vpliva le na delo scenografov, ampak na delo vseh, ki so vpeti v produkcijo predstave. Meni, da so dosegli raven, ko se bo trend obrnil le še navzgor. V desetletju, kolikor se posveča gledališki scenografiji, so po njenih besedah pogodbene obveznosti postale veliko ostrejše in zunanji ustvarjalci so veliki bolj obremenjeni. Produkcijska sredstva se niso povečala, ampak so se ponekod celo znižala, medtem ko se materiali in storitve dražijo. Tudi honorarji že vsa leta ostajajo zamrznjeni. Kar zadeva gledališča, pa je velika težava tudi ta, da ni vlaganj v infrastrukturo ter da se ne izobražuje tehničnega osebja.
Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak je povedal, da je njegovo področje, "če se z njim ukvarjaš kot svobodnjak", ogroženo že zato, ker "si kot oblikovalec svetlobe prvi na odstrelu, kadar je proračun prekratek". Honorarji so po njegovih besedah že desetletje enaki, tehnike v gledališčih pa zastarela in "ne sledi trendom, saj trendi stanejo".
Koreografinja Leja Jurišić je povedala, da imajo koreografi v procesu dela na voljo premalo časa, poleg tega so njihovi honorarji prenizki. Kostumografinja Mateja Fajt, ki že nekaj časa ne ustvarja več v gledališču, pa je opozorila, da se s krajšanjem produkcijskega časa vzpostavlja normalizacija hiperprodukcije, zaradi česar nastajajo zelo podobni produkti in tudi v vizualnem smislu ni presežkov. Tako nastaja okolje, ki ni kreativno in ne omogoča, da bi se lahko novi kadri razvijali preko obstoječih okvirjev.
Na neodvisni sceni je, situacija še slabša. Sodelujoči se ne strinjajo z nižanjem finančnih sredstev, saj je neodvisna scena kalilnica novih idej. Ustvarjalci na neodvisni sceni delajo za zelo nizke honorarje ali celo pro bono, iz gole želje po ustvarjanju.
Gledališče bi v prihodnje po prepričanju sodelujočih vsekakor potrebovalo več sredstev. Med predlogi, ki so jih podali današnji govorci, pa sta tudi potreba določitve minimalnih honorarjev in organizacija izobraževanja za tehnično osebje v gledališčih. Potreben pa bi bil tudi premislek, kaj prinaša kvantiteta, zaradi katere se zmanjšuje kakovost predstav.
Današnjo razpravo sta soorganizirala Gledališče Glej in Slovenski gledališki inštitut. Sledilo je odprtje razstave ob Glejevi petdesetletnici na Krakovskem nabrežju.