Ko Karl Rosmann, glavni junak Kafkovega romana Amerika, v zadnjem poglavju že skoraj povsem obupa nad Novim svetom, na uličnem vogalu naleti na plakat, s katerim The Great Nature Theater of Oklahoma išče nove sodelavce. Skoraj kot pred vrati postave (s katerimi je Kafka zarisal parabolo svojega Procesa) velja priložnost le ta dan in samo do polnoči: če zamudiš priložnost, se vrata ne bodo nikoli več odprla! »Vsi so dobrodošli! Kdorkoli želi biti umetnik, naj pristopi!« In četudi je vse skupaj videti prav nebeško, poziv na plakatu sklepa skrivnostni urok, ki se bere skoraj kot Dantejevo opozorilo na vhodu v pekel: Verflucht sei, wer uns nicht glaubt! Preklet naj bo, kdor nam ne verjame!
Ko je Pavol Liška izbiral ime svojega ameriškega gledališča, bi ne mogel izbrati bolje: prišlek iz Slovaške je po poti Kafkovega junaka v New Yorku prišel do točke, ko ni več iskal plakata z gledališko priložnostjo, ampak je teater ustanovil kar sam. Oziroma: ne sam, ampak z gledališko in življenjsko partnerko Kelly Copper. Iz Evrope je za doto prinesel izkušnjo angažirane umetnosti, ki lahko piše zgodovino. "Dramatik je postal predsednik, igralci veleposlaniki, režiserji pa člani kabineta. To me je zanimalo: ne gledališče kar tako, ampak gledališče, ki je nehalo ustvarjati umetnost, da bi naredilo revolucijo”, je Liška za The Guardian opisal izkušnjo (češko)slovaške žametne revolucije. Njun Nature Theater of Oklahoma (NTO) jemlje iz resničnosti, da bi premikal meje žanra – in umetnosti. Najbolj znan primer: The Life and Times, 24-urno dogajanje v desetih epizodah, posnetih na osnovi telefonskih pričevanj »girl-next-door« Kristin Worrall. Vsaka epizoda je nastajala vsaj leto dni – in vsaka je povsem drug žanr: muzikal, pop-video iz osemdesetih, kriminalka, risanka ... Pavol in Kelly sta s predstavo prepotovala dobesedno cel svet, ime njunega teatra pa je postalo skoraj generičen pojem za sodoben, dokumentarno-politični teater.
Toda, kaj ju je privedlo v Ljubljano? V EnKnapGroup sta prepoznala potencial za nekaj, česar še nista počela: kako bi bila videti in slišati plesna predstava s kar tridesetimi stranmi besedila, od tega pol v klasičnem desetercu? V skladu z njunim dosedanjim dokumentarnim in angažiranim delom, ki jezik v njegovi skrajni banalnosti najprej povsem dedramatizira, nato pa ga postavi nazaj na oder kot največji čudež in užitek, se je tudi njuno sodelovanje s plesalci skupine EnKnapGroup začelo z – izmenjavo pisem! Ne morda mailov, ampak pravih, na roko napisanih in po pošti poslanih pisem (pri čemer je mala skrivnost, da Pavol svoja piše s tinto in gosjim peresom). Tako sta Pavol in Kelly na osnovi mnogih izmenjanih pisem z Bencejem, Ano, Jeffreyem, Lado, Ido in Lukom izpisala več kot trideset verzij besedila, ki ga danes poznamo kot izvirno predstavo Zasledovalci sreče. Zato naj ne čudi, da bodo pozorni gledalci iz ust pripovedovalca slišali, da sta se skupini pred nedavnim pridružila Jeffrey in Lada, da je skupina na vrhuncu ustvarjalnega napona in da je eden od likov scenarija, za katerega nas skuša z odra navdušiti Bence, kar aktualni umetniški direktor. Še veliko, veliko več osebnega in posebnega je v tej predstavi – prav vsakogar od njih in vseh skupaj.
Zakaj so najprej študirali stare kavbojske plese in kateri od njihovih korakov so sploh ostali v predstavi, kaj je skupino na vrhuncu uspeha izstrelilo naravnost na iraško bojišče in kaj v predstavi počne aR-Bi-eM, Red Bull Mobile – to so le nekatera od vprašanj, na katera bodo gledalci dobili odgovore šele med predstavo. In ja, preklet naj bo, kdor nam ne verjame!
(Iz gledališkega lista uprizoritve)