V predstavi Močeradek gre čez cesto ni lutk. Je pa animacija. Animacija vsega: prostora, materiala, predmetov, svetlobe, zvokov, besed, ljudi. Animiramo pesnika samega, Srečka Kosovela, animiramo predstavo, animiramo gledalce. Zakaj? Ker želimo ne le uživati v podobah in dogodkih, ki jih posredujejo pesmi, ampak zajeti njihov duh. One so namreč zajemalke življenja.

Srečko Kosovel v pesmih za otroke (in odrasle) pozorno opazuje svet okrog sebe. Tako kot otroka tudi njega pritegnejo majcene, na videz nepomembne stvari. Močeradka, ki gre čez cesto odrasli mogoče ne bi niti opazil, ali pa bi ga zgolj oplazil s pogledom, otrok pa ob njem počepne ter z zanimanjem in občudovanjem spremlja njegovo popotovanje. Kosovelove pesmi so stikljivke, spraševalke, v njih se avtor čudi svetu, soncu, živalim in rečem. Pesmi sprašujejo o stvareh, za katere se nam zdi, da smo že zdavnaj našli odgovore. Ali je mogoče vnaprej vedeti, kdaj bo močerad prečkal cesto? Kako bo pripihljal veter čez travnik? Zato se s Kosovelovo pomočjo lahko o skrivnostih sveta vprašamo na novo: kakšen je piš vetra na obrazu, žarek sonca na licu, kako je, če si oprtamo malo sonce – sončnico na ramo? V tem nismo nič drugačni kot otrok, ki raste ob nas, zato je Kosovel priložnost, da skupaj z njim z roko v roki odkrivamo, se čudimo, crkljamo in igramo. Ena od možnosti je ta, da doživite Kosovela, kot vam ga posreduje Matija Solce z ekipo. Pustite se zazibati preprostim ritmom, ki jih ponujajo verzi. Ti bodo počasi postajali glasba, vse dokler ne bo glasba predstava sama. Enako kot z besedo se zgodi s podobo. Gledališka luč, ki vodi pogled gledalca, je živa, spremenljiva, včasih se zdi ulovljiva. Igra se zajčke, kužke, sončne žarke, zvezdice v vesolju in ogenj na ognjišču. Odkriva kotičke z novimi presenečenji, ko nas vodi po skrivnostnih poteh narave, njenih letnih časov, širjavah sveta in topline doma. Vse, kar razsvetli, oživi:

Glej, otrok leži v travi! Nasmeje se soncu, stegne ročice k nebu, posluša šum vetra v borovcih. Ptice mu zapojejo, rožice mu zaduhtijo, vetrovi v vejah mu šumijo. In kaj naredi detece? Zaspi! Seveda, naporno je biti sredi sveta. Pa tjale poglej, marjetico! Kot kraljica nosi svojo krono in jo steguje k nebu, k sončevi kroni iz žarkov. In že se znajde na glavi Anice, ki zdaj nosi svojo krono, venček iz marjetic in ujame sonce v oči. Zdaj pa poglej lastovko! Slišiš: »Vit vit vit«? Slišati je tudi mačjo prejo, ropot vlaka, ki pelje kužka in cviljenje prašička. Poiščimo vse te živali! In pazimo, da ne stopimo na močeradka, ki gre spet čez cesto, ko se napotimo božat mehkega polha. Poleg živali pa skriva narava tudi posebna bitja, med njim je Dašenka, ki prinaša pomlad, Škrat Dobrošin, ki čuva zaklad in Bela vila, ki nas zaziblje v sanje. Mogoče na naši poti srečamo katerega od njih.

Animizem, ki ga otroci vsak dan prakticirajo s svojo vero v čudežno in v to, da je vse na tem svetu živo, bo v predstavi poiskal – animacijo. Igra se ne bo ukvarjala z zgodbo (najmlajši gledalci ji niti ne bi sledili), ampak bo zgodba sama. Zgodba o tem, kako je. Prepuščamo vam, da to odkrijete sami, skupaj s Tjašo, Mihom in Polono in malo Niko. Uporabite vse čute in vstopite v gledališče, ki pomeni svet. In se mu čudite! Kajti toliko zanimivega je na njem ...