Vojna naredi iz ljudi vojake. Uniforme oblečejo tudi lutkarji. V drugi vojni smo srečali marsikaterega lutkarja v uniformi, slavni Sergej Obrazcov (Kolland 1998, str. 2 in 196) je oblekel uniformo ruske vojske, Max Jacob (Kolland 1998, str. 96–107) je oblekel nemško. Vsak je služil svoji domovini tako v vojni kot v miru. Tudi nekatere lutke so oblekle uniforme, druge so se zadovoljile, da so uniforme nosili njihovi animatorji. Na lutkovnih odrih sta med nemškimi vojaki nastopala Kasperl in Faust, v rokah zavezniških vojakov pa sta skrbela za zabavo Punch in Petruška. Gledalci predstav lutkarjev zavezniške alianse so kot leseno lutko večkrat srečali celo Hitlerja osebno, ki se mu je navadno precej slabo godilo. Hitler kot lutka je bil v omenjenih predstavah predvsem tarča posmeha in ponižanja. Tudi pri nas se mu ni godilo nič bolje, ko je nastopil v rokah partizanskega lutkarja Milenka. Naj vas kar povabim na predstavo!

Predstava / Lutkovni variete

Silvester 1944 v Črmošnjicah. Lutkovni variete, na plakatu oznanjen kar z besedo Predstava, prvega Partizanskega lutkovnega gledališča. Predstavo v marionetni tehniki izvajajo partizani: nekateri predvojni sokolski lutkarji, igralec bivšega Klemenčičevega marionetnega gledališča in priučeni kolegi. Meh harmonike raztegne Janez Kuhar.

Najprej lutka direktorja v fraku pozdravi občinstvo – nagovor direktorja je tradicionalni uvod v lutkovne predstave. Zanimiva kombinacija: direktor v fraku v rokah uniformiranega partizana. Animator je Dušan Povh, bolj poznan kot odličen filmski ustvarjalec. Povh tudi govori. Kot piše Alenka Gerlovič, besedilo sproti stresa kot iz rokava (Gerlovič 1979, str. 34).

Potem ob glasbi harmonike Mornar telovadi na drogu, spretno se vrti okrog njega, naredi stojo in druge figure in v počepu seskoči. Za njim – tudi ob harmoniki – nastopi lutka Klovn, ki se veča in manjša in ne sme manjkati v nobenem poštenem lutkovnem kabaretu. Spretni animator Lojze Lavrič je s tema točkama nastopal že pred vojno. Nato ima govor Hitler. Govori v mariborskem dialektu z dodanimi nemškimi besedami. Ne govori, bolj laja. Duhovit govor požanje smeh. In na koncu Hitler pozdravi s Heil. Milenko Doberlet govorno in animacijsko upraviči sloves enega takrat najboljših slovenskih lutkarjev. Nastopijo tudi esesovec, fašist in belogardist s popevko Kaj bo?, ki po vzorcu prakse frontnega gledališča pojejo pamflet na znano francosko popevko Pariz. Vse tri skrbi, kaj bo, ko bodo izgubili vojno. Ko Dušan Povh, Vito Globočnik in Franci Divjak – Štef odložijo lutke, se primaje na oder Mornar, tokrat pijan poje v nemščini O moj ljubi Avguštin in se zloži ob cestni svetilki. Za njim pripleše na oder baletka, precej podobna Marlene Dietrich, in zapoje na melodijo Lili Marlen:
»Kje so tisti časi, ljubi moj mornar,
ko bili smo Nemci na svetu gospodar?
Zdaj ko nas v rajh nagnali so,
zavezniki zožujejo obroč strašan, ognjen ...«
Mornar poje refren:
»O joj, Lili Marlen.«
Po koncu štirih kitic ob melodiji Kuharjeve harmonike baletka še enkrat zapleše in konča nastop s špago. Besedilo popevke Branka Simčiča poje Alenka Gerlovič, baletka je v spretnih rokah Lojzeta Lavriča. Mornarju Dušana Povha posoja glas Vito Globočnik. In že smo pri zadnji točki lutkovnega varieteja, nastopu Pavlihe. Vidimo ga v uniformi s triglavko na glavi. Vodi Mulo, ki se natančno na sredi odra ustavi in se ne premakne nikamor. Karkoli Pavliha stori, nič ne pomaga. Pavliha izreče tri tipkane vrstice dolgo kletvico (Gerlovič 1979, str. 38). V dialogu s Pavliho Mula izda vzrok svoje trme: v dvorani sedijo med občinstvom topničarji, z njimi in njihovimi topovi pa imajo mule slabe izkušnje. Besedilo prizora se ni ohranilo. Mula na koncu zapoje popevko o bojevanju s svojega zornega kota:
»Če ti je, mula, kaj za živet'
in če hočeš dolgo rigat' še po svet',
če obrajtaš zadek cel,
ko topovsko vidiš cev,
stisni rep, boj se plank,
steci straaaaan.«
Pavliha je Dušan Povh, Mula pa Lojze Lavrič z glasom Alenke Gerlovič. Kuretov slovenski lutkovni junak Pavliha je tokrat v partizanski uniformi, a ohrani svojo vlogo simpatičnega zabavljača, ki jo je prevzel od Gašperčka. Humor prizora temelji predvsem na besedilu, trmasta Mula pa daje Pavlihi tudi precej možnosti za situacijsko komiko.


Razstava Pavliha v uniformi / Foto: Maria Avramidou
Jurček in trije razbojniki

Pavliha bo nastopil tudi v naslednji lutkovni predstavi partizanov, ki jo po uspehu varieteja pripravi nekoliko spremenjena ekipa Partizanskega lutkovnega gledališča. Igra nosi naslov Jurček in trije razbojniki. Lutkarji v njej ne razkazujejo več lutkovnih bravur, ne želijo se norčevati, niti zabavati občinstva, ampak z lutkami pripovedujejo zgodbo.

V aktualizirani partizanski pravljični zgodbi, namenjeni bolj otrokom kot odraslim, sokolski Jurček in Kuretov Pavliha prvič nastopita skupaj. Pavliha je pozitiven junak, partizan prvoborec, znan po svojem pogumu. Kot predstavnik dobrega na koncu ustreli predstavnike zla, tri razbojnike, ki so požigali, ropali, zapirali. Pavliha, ki je pred vojno nastopal v stilizirani narodni noši, je zdaj v partizanski uniformi, v rokah pa drži puško namesto ribniškega kijca ali parazola, ki ju je kot palico uporabljal v predvojnih predstavah. Menjava rekvizita ne ustreza le vsebini nove igre, ampak tudi drugi lutkovni tehniki. Ročna lutka, kar je bil Kuretov Pavliha, odlično uporablja rekvizit in lahko maha s palico po sovražnikih, marionetna lutka, kar postane Pavliha med partizani, pa nima možnosti neposredne uporabe rekvizita. Zanjo je strelno orožje, ki deluje na daljavo, boljša rešitev. Povišan je tudi njegov status, kar si je priboril z junaškim bojevanjem. V tem se partizanski Pavliha, ki sicer še rad duhoviči, bistveno razlikuje od predvojnega Gašperčka in Pavlihe Tatrmana. Prej šaljivi realist, ki ga ideali manj zanimajo kot dobra klobasa, zdaj postane vnet borec za svobodo. Kot hrabri vitez bi si v pravljici zaslužil princesino roko. Prav to se tudi zgodi: Pavliha se zaljubi v sosedovo Franco, zavedno civilistko. Njej vztrajno dvori belogardist Janez, a ga ona nikakor ne mara. Mara pa hrabrega partizana in se z njim na koncu tudi poroči z dovoljenjem partizanskega komandanta (v pravljicah kralja), za katerega se izkaže, da je – njen brat. Kaj pa Jurček? Odpeljejo mu starše, požgejo hišo, a on ne izgubi upanja. Pogumno se pridruži partizanom in skupaj z njimi osvobodi starše iz ujetništva. Za razliko od Pavlihe je Jurček kot sokolski vzor narodno zavednega dečka ohranil svoje glavne značilnosti tudi v partizanski zgodbi. Prav lik Jurčka je omogočil predstavi dolgo življenje tudi po vojni, kjer se je predvsem v kolonijah otroških sirot občinstvo lahko identificiralo z osrednjim junakom. Kot vse poštene pravljice se tudi Jurček srečno konča: glavni junak se izkaže, dobro zmaga, zlo je kaznovano, poleg že omenjene poroke pa je tu povratek Jurčkovih interniranih staršev. Domače hiše sicer ni več, ponovno združeno družino (in narod) čaka obnova.

Besedilo je pripravila Alenka Gerlovič, ki je predstavo tudi režirala. Na mostičku so bili Lavrič, Povh in Divjak, glasove pa so lutkam posojali poleg omenjenih in Globočnika še novinci: Milena Dolgan, Ive Šubic in Minka Lipovec.

Prvi ekipi izvajalcev je kmalu sledila druga, saj so bili člani Centralne tehnike potrebni pri tekočih opravilih in niso mogli gostovati po terenu. Razen učitelja in lutkarja Hinka Vilfana, ki je prevzel vlogo Pavlihe, so bili vsi drugi člani nove ekipe začetniki v lutkarstvu in prvotna ekipa je porabila kar precej časa, da so novi postali tako dobri kot oni. V novi zasedbi so vsi člani govorili in vodili lutke obenem. Nova ekipa je izvedla prvo predstavo 17. aprila 1945 v Semiču.

Vilfan je odlično ubesedil funkcijo in karakter svojega lika, partizanskega Pavlihe, in to oblikoval v verzih. Nastala je Pavlihova himna:
»Le ne glejte me postrani,
kdo sem, kaj sem in od kod.
Naši hrabri partizani
me poznajo vsepovsod.
V težkih borbah, na pohodu,
po dolinah, prek vasi
sem z brigadami korakal
dobre volje hrabri sin.
Kuharjem sem kašo pihal,
s šalami sem jo solil ...«
(Gerlovič 1979, str. 66)


Razstava Pavliha v uniformi / Foto: Maria Avramidou
Pesem sta uglasbila kar dva komponista: Janez Kuhar in Marjan Kozina. Kuhar je skomponiral tudi muziko za harmoniko, ki je spremljala nastop telovadca in jo je ob predstavah igral Janez Koprivnikar – Maj. Od obeh himen je Vilfanov Pavliha izbral in pel Kuharjevo. Med številnimi gostovanji nova lutkovna ekipa gostuje tudi v Vinici. Tam so igrali tudi točno na dan osvoboditve, kjer so običajnemu programu dodali tudi osmrtnico za Hitlerja. Sledila so gostovanja po Sloveniji, kar jim je omogočal nov zložljiv marionetni oder. Po 15. avgustu 1945 so Partizansko lutkovno gledališče razpustili. Načrt, da odpotujejo v Beograd, kjer naj bi program posneli, se ni uresničil.

Osnove za Partizansko lutkovno gledališče ali Kaj je bilo prej

Partizanski lutkarji so nastopali z marionetami. Te vrste lutk so imele do takrat v Sloveniji že precejšnjo tradicijo. Pionir slovenskega lutkarstva slikar Milan Klemenčič je prvo lutkovno predstavo decembra 1910 odigral z marionetnimi lutkami. Predstava Mrtvec v rdečem plašču, odigrana doma pri Klemenčičevih v Šturjah pri Ajdovščini, je bila uvod v bogato lutkovno produkcijo najprej na Primorskem, potem pa v Ljubljani, kjer je delovalo prvo javno slovensko Marionetno lutkovno gledališče (1920–1924). Potem zasledujemo Klemenčičevo izročilo pri društvu Atena, kjer se zelo angažira Miran Jarc, skupaj s Savom Klemenčičem, Milenkom Doberletom in drugimi. In že smo pri prvem vplivu.

Način animacije lutk in visoki estetski standardi gledališča Milana Klemenčiča so našli pot v Partizansko lutkovno gledališče prav s sodelovanjem Milenka Doberleta. Njegov nastop s Hitlerjem je bil mojstrski v animacijskem in govornem smislu.

Največ vpliva na partizanske lutke prihaja iz predvojne sokolske lutkovne dejavnosti. Pod vplivom čeških marionetnih odrov so slovenski sokoli razvili bogato lutkovno dejavnost. Prirejali so prava tekmovanja, se merili med seboj v veščini animacije in govorne interpretacije, disciplini, domiselni režiji in igralskih dosežkih. Konec tridesetih let so izdajali celo svoj časopis Sokolski lutkar. Pred vojno je na Slovenskem delovalo sedeminštirideset sokolskih amaterskih lutkovnih gledališč. Lojze Lavrič kot začetnik in osrednja osebnost Partizanskega lutkovnega gledališča je bil del tega gibanja, prav tako je pred vojno med sokoli deloval Franci Divjak – Štef. Ni torej čudno, da sta bila tehnologija lutk in način animacije neposredno pod vplivom sokolov.

Tu je še tretji vpliv: Niko Kuret, ki Slovencem priskrbi Pavliho. Njegov Pavliha je sprva samo glas na radiu, potem oživi na odru kot ročna lutka in se začne širiti po Sloveniji. Kuret želi, da bi pojav prerasel v gibanje, kar prepreči vojna.

Lutkovni junaki: Gašperček, Pavliha in Jurček

V Sloveniji smo vsi v žlahti, se radi pošalimo. In kakor ljudje, tako njihove lutke. Tudi te so si večkrat v sorodu. Hkrati z vplivi na Partizansko lutkovno gledališče so se pojavljali tudi liki oz. junaki v njem.


Razstava Pavliha v uniformi / Foto: Maria Avramidou
Osrednji lik večine Klemenčičevih predstav je bil Gašperček. Ker je Klemenčič večino besedil, ki jih je igral v svojem gledališču, prevedel iz nemščine, je skupaj z njimi prišel na njegov oder tudi nemški lutkovni junak, komična figura tradicionalnega služabnika, kot jo poznamo že pri renesančni commedii dell'arte in Molièrovi klasicistični komediji. Številni narodi se ponašajo z lutkovno tradicijo, katere osrednji lik je nacionalni lutkovni junak (npr. Pulcinella, Guignol, Petruška, Punch, Kasperl, Kašparek).

S prevodom v glavnem nemške literature je k nam prišel tudi nemški Kasperl, ki ga je Klemenčič prevajal z Gašperčkom. V predstavah v glavnem skrbi za humor in velikim idejam in čustvom osrednjih junakov postavlja nasproti svoja želodec in zdravo pamet. Nekakšen Sančo Pansa ali Sganarel. Gašperčka je pri Klemenčiču igral Milenko Doberlet. Vodil in govoril ga je že v Marionetnem lutkovnem gledališču v Mestnem domu (1920–1924) in pred drugo vojno pri Klemenčiču doma na njegovem miniaturnem odru. Partizanskim lutkarjem se je torej priključil interpret Klemenčičevega osrednjega humornega junaka. Skozi Doberleta je torej z animacijo in igralsko interpretacijo na oder partizanskih lutk posredno segel tudi Milan Klemenčič.

Gašperček (češko Kašparek) je bil tudi osrednji lik sokolskih predstav. Te pa so med sokoli postajale vse bolj narodno zavedne in glavni junak je moral postati vzor pravega mladega sokola. Razigrani in včasih subverzivni Kašparek / Gašperček s svojo norčevsko čepico in njej primernim obnašanjem sčasoma ni več ustrezal namenu in značaju iger in tako se je moral spremeniti. Na oder je stopil deček, pri nas poimenovan Jurček. Z imenom naj bi kljub vsemu ohranili nekaj Gašperčkovega značaja; v jeziku namreč najdemo izraz: »Ti pa si en Jurček!« kar pomeni podobno kot norček. Jurček se je s sokolskega na partizanski oder sprehodil tako rekoč nespremenjen: narodno zaveden deček, discipliniran, pogumen, zvest, prijateljski in povezan z domom, družino in domovino. Jurček je bil prva Lavričeva lutka, ki jo je ta ustvaril v partizanih, a v prvi predstavi ni nastopil. Pri predstavah za otroško občinstvo, še zlasti po vojni, je Jurček služil kot identifikacijski lik. Ob Jurčku nastopa še Pavliha.

Nasprotno od Jurčka Pavliha nastopi že v prvi predstavi, na silvestrovo 1944. Počakati mora na zadnjo točko, pa vendarle nastopi. Pojavi se skupaj z Mulo, ki se ustavi sredi odra, kar vzpostavi situacijsko in besedno komiko. Kot je razvidno iz pričevanj, Pavlihi uspe zadržati nekaj norčavosti. Vsi zapiski v zvezi z odzivom občinstva omenjajo humornost Pavlihe.

Pavliha izhaja iz ljudske in umetne literarne tradicije, kjer je znan kot norček. Na lutkovni oder ga je postavil Niko Kuret, oče slovenskih ročnih lutk. Prvo predstavo z njimi je z naslovom Gašperček kot princ uprizoril že v Kranju leta 1934 (Sitar 2007, str. 2). Potem je Gašperček nastopal v otroških radijskih igrah, ki niso bile nič drugega kot brana lutkovna besedila. V eni od takih oddaj 7. oktobra 1939 se je pojavil Pavliha in kar pred mikrofonom zamenjal Gašperčka. V duhovitem besedilu Kuret pove, da je nemški Gašperček vpoklican v vojsko in ga bo zamenjal slovenski lutkovni junak Pavliha. Sledila je pravljična lutkovna igra Ukradeni cekini, Gašperček pa je izginil s Kuretovega repertoarja.

Pol leta po radijski premieri doživi Pavliha tudi svoj gledališki krst kot ročna lutka. Bralci besedila stopijo za špansko steno, vzamejo v roke ročne lutke s struženimi lesenimi glavicami in se prelevijo v lutkarje. Povabijo otroke iz bližnjega vrtca in 13. januarja 1940 nastopijo pred publiko s predstavo Pavliha in čarovnica. Kmalu zatem je na sporedu prva redna lutkovna predstava Strupena klobasa, ki jo je v studiu spremljalo štirideset otrok (Sitar 2007, str. 4). Naslednji logični korak je javna lutkovna predstava: v Beli dvorani Grand hotela Union je 1. maja 1940 nastopil Pavlihov oder s predstavo Kaznovana trdosrčnost ali Peteršiljčkovo mamo rubijo. Ta dan se je rodilo slovensko gledališče ročnih lutk in Pavliha je prvič javno stopil pred občinstvo.


Razstava Pavliha v uniformi / Foto: Maria Avramidou
Pavliha je ročna lutka. Prevzel je vlogo Gašperčka in s tem njegovo funkcijo in njegov duh. Sprva nosi palico, da z njo maha po nasprotnikih, potem maha po njih z rdečim parazolom, pri partizanih pa kot marionetna lutka strelja tako močno, da z enim strelom pokonča kar tri razbojnike: Nemca, Italijana in domačega belogardista. Sobivanje dveh glavnih junakov v eni predstavi je zanimiv pojav. V zvezi s tem beremo zapisnik s posveta Oddelka za ljudsko prosveto v okviru Odseka za prosveto pri SNOS 25. novembra 1944, kjer med drugim piše: »Tov. Lavrič, izkušen lutkar, je podal smernice o organizaciji in delu lutkarskih gledališč oz. družin /.../ Glavni lutki bosta namesto prejšnjega Gašperčka Pavliha in Jurček.« (Gerlovič 1979, str. 53) Pavliha odstopi naslov igre in osrednji položaj v njej Jurčku. Igro naj bi lutkarji igrali tudi (ali predvsem!) otrokom in zato je prav, da je osrednji junak otrok. Tako se bodo gledalci z njim lahko identificirali. Poleg tega je bila splošno razširjena tehnika prirejanja pravljic za lutkovne odre pri Klemenčiču in pri Kuretu dodajanje obvezne komične figure, ki nastopi ob naslovnem junaku oz. predstavlja njegovo nasprotje, v pravljico pa vnese humor in akcijo. Pavliha je bil omenjenega položaja že vajen in se je dobro znašel tudi v tej vlogi.

Jurček po vojni ali Kaj je bilo potem

Osrednja osebnost povojnega lutkovnega gledališča je Lojze Kovač, ki je prevzel partizanske lutke in med drugim z ekipo igral tudi Jurčka in tri razbojnike. Posamezne lutke je uporabil tudi v drugih predstavah svoje lutkovne družine. Scena za predstavo Jurčka ni bila izvirna, igrali so pred starimi sokolskimi scenografijami. Član gledališča Milan Sežun se spominja scene gozda, ki ga je že prej narisal Vaclav Skrušny. Ekipi se je leta 1946 pridružil Ciril Jagodic, ki je prevzel govorni del Pavlihe. Jurčka je govorno oblikovala Lojzka Učakar. Med animatorji je bil Lado Skrušny, ki je po vsej verjetnosti Jurčka tudi vodil. Tako Jagodica kot Sežuna in Skrušnyja najdemo kasneje med sodelavci poklicnega MLG. Ločevanje animacijskega od recitativnega dela vloge je bilo v Kovačevi skupini dosledno izvajano in je postalo tudi ustaljen način dela z marionetami kasneje v ansamblu osrednjega lutkovnega gledališča v Ljubljani. Pri lutkovnih prestavah je sodelovala tudi Mila Kačič, sicer članica ansambla SNG Drame, ki je pred vojno že sodelovala s Kuretom in Pengovom v Pavlihovi druščini in na Pavlihovem odru. Skupina je domovala v Narodnem domu. Prostor si je morala urediti na novo, kajti po vojni je bil v slabem stanju. Veliko pa je bilo tudi gostovanj. Potovali so največ z vlakom v otroške kolonije, obiskovali so tudi sirote iz drugih delov Jugoslavije in zdelo se je, da je Jurček s svojo tematiko zanje še posebej primeren. V kolonijah so se gostujoči lutkarji tudi prehranjevali in nekaterim je sladkobni okus mešane marmelade, ki so jo dobivali za zajtrk, ostal v trajno neprijetnem spominu.

Julija leta 1949 lutke vzamejo iz uporabe. Prevzame jih Ljudska prosveta in jih razstavi na 1. tečaju za amaterske lutkovne odre v Mariboru, kjer Lavrič ob tem predava o partizanskih lutkah. Zaradi dolgoletne uporabe – Kovač je nekatere lutke uporabljal tudi v drugih predstavah – so bile lutke potrebne temeljitih popravil. Mina Pajk, ki je sešila prve kostume za lutke, je poiskala podobno blago in od moljev načete obleke zamenjala z novimi. Pri tem ji je pomagala Marjanca Jemec Božič, ki je bila tedaj v službi pri Ljudski prosveti.

14. septembra 1952 so v Dolenjskih Toplicah predstavo Jurčka spet zaigrali ob desetletnici ustanovitve prvih brigad na Slovenskem. Lavrič je obnovil obledelo barvo na lesenih glavicah lutk. Mestno gledališče, ki je takrat delovalo že s polno paro, je posodilo oder in nekatere igralce, Ciril Jagodic je obnovil nitke in zamenjal nekatera vodila, da bi igralci Mestnega lutkovnega gledališča laže vodili svoje lutke. Iz tega podatka je razvidno, da Jagodic in ljubljanski poklicni lutkarji niso uporabljali enakih vodil kot sokoli oz. partizani, ampak da so jih dodatno razvili. Po vsej verjetnosti je šlo že takrat za tako imenovano Cirilovo vago, ki jo je Jagodic razvil skupaj s takratnim režiserjem MLG Jožetom Pengovom. Ljudska prosveta, ki stoji za obnovitvijo predstave, je k sodelovanju povabila tudi Alenko Gerlovič in Lojzeta Lavriča. Gerlovičevi je pri režiji nove postavitve pomagal Jože Pengov. Predstavo so igrali na repliki prvotne scenske postavitve Alenke Gerlovič. Obnovljena predstava je gostovala po Dolenjski in Beli krajini v septembru, po podatkih Vere Štihove pa potem še trikrat, preden so se lutke vrnile na muzejske police.

Partizanske lutke so bile tudi posnete na film, včasih pa so ob posebni priložnosti zapustile police Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki jih hrani, in nastopile pred občinstvom.

Obstajajo tudi kopije partizanskih lutk, s katerimi so igrali v drugi polovici štiridesetih let dvajsetega stoletja mladi lutkovni amaterji pod vodstvom Lojzeta Lavriča. Z Jurčkom so se udeležili tudi festivala v Brnu. Leta 1947 je zbirko kopij brez Telovadca in Klovna odkupil dr. Stane Strnad, zdravnik in sokolski lutkar iz Slovenj Gradca.

Slovenske ročne lutke med drugo vojno

Manj znano je dejstvo, da je prav malo manjkalo, pa bi med partizani zaživel tudi oder ročnih lutk. Leon Otavnik – Leč, ki ga je za lutke najbrž navdušil prijatelj in sodelavec pri propagandistih na Dolenjskem Milenko Doberlet, je namreč kot modele že imel izrezane lutke iz plute, nekatere glavice pa so dobile že svoje leseno obličje v lipovini. Dušan Omahen se spominja iz plute izdelane Lečeve glavice Hitlerja. Zaradi nenadne premestitve k tehniki glavnega štaba, kjer so potrebovali spretnega likovnika za izdelavo matric, je Lečevo lutkovno gledališče ostalo nerealiziran projekt. Kako resno pa je delal na njem, dokazuje obisk Leča in Doberleta pri Filipu Kumbatoviču, vodji Oddelka za umetnost Odseka za prosveto pri Predsedstvu SNOS. Ta je napisal Cenetu Logarju, načelniku Propagandnega oddelka Glavnega štaba NOV in POS, pismo: »/.../ Pri meni sta bila tov. Otavnik Leon in tov. Doberlet Milenko zaradi lutkovnega gledališča. O zadevi lutkovnega gledališča smo že nekoč razpravljali na sestanku sekcij propagandnega oddelka glavnega štaba, ko sem zastopal gledališki sektor na štabu. /.../ Za vojsko, kakor za teren, bi bila to velika pridobitev. Tov. Otavnik je bil na tehnični fakulteti moj učenec. Zelo dobro obvlada različne kiparske tehnike (posebno les in glino), tako bi lahko v kratkem času izdelal primerne lutke. /.../« Še isti dan je bil Leč premeščen h Glavnemu štabu.

In kaže, da v tehniki Glavnega štaba ni bilo časa za lutke. Glavice za Lečeve lutke so izginile. Misleč, da se bo vrnil nazaj k svoji 15. diviziji, kar se kasneje ni zgodilo, je bil svoje lutke pustil tam ...

V zvezi z ročnimi lutkami je nujno poudariti izid prve knjige o lutkarstvu na Slovenskem. Če marionetne lutke doživijo premiero na osvobojenem ozemlju, pa se Kuretov priročnik za ročne lutke Pavliha rodi skoraj tri leta prej v okupirani Ljubljani. Knjiga je rezultat predvojnega delovanja Nika Kureta in njegove Pavlihove druščine, kasneje Pavlihovega odra, in pomeni osnovo za razvoj gledališča ročnih lutk in lutkovne pedagogike v Sloveniji. Marionete so vodili partizani v lutkovnem gledališču s statusom partizanske kulturne institucije na osvobojenem ozemlju, Kuretov Pavliha v knjigi pa se je rodil med civilisti v z žico okupiranem mestu. Priročnik je izšel v želji po bolj prijetnem, zabavnem in ustvarjalnem življenju otrok in njihovih bližnjih, ki sta jim žica in policijska ura omejevali prostor in čas svobodnega gibanja. Pavliha je v rokah anonimnih igralcev in prav tako njegovih gledalcev nastopal v sobah, v kleteh, na podstrešjih in na dvoriščih. Narejen je bil iz papirja, lesa, blaga, iz krompirja. Kje in kolikokrat je Pavliha nastopil med slovenskimi otroki v vojnem času, ni znano, saj so bile to majhne, domače, neznane, za nacionalno umetnostno zgodovino nepomembne predstave, za tiste, ki so bile vanje vključeni, pa verjetno odrešujoče.

Po vojni je Pavliha ostal med otroki kot ročna lutka, naredili so si ga sami ali skupaj s starši, nekateri so ga skupaj z drugimi lutkami celo kupili v trgovini in ga vključili v domačo zbirko igrač. Pojavljal se je na številnih šolskih odrih. Mestno lutkovno gledališče je Kuretovega Pavliho vključilo v svoj redni repertoar decembra 1951. Kot prvo predstavo so zaigrali Težave Peteršiljčkove mame, besedilo, s katerim je Kuretov Pavliha pred vojno začel svojo pot med gledalce. Peteršiljski so sledile še številne druge pavlihijade, ki jih je gledališče igralo v Ljubljani in na preštevilnih gostovanjih po Sloveniji: Čarovni klobuk in Čarobna skrinja 1953, Kljukčev rojstni dan, Zgodba okrog tete Kunigunde, Medveda lovimo, Hudobni graščak in druge.

Evropski frontni teater in partizanske lutke

»Kje še v tedanji Evropi se je gibal Hitler po nitkah, ki jih je vodil partizan? Kje je še brezumno besnel pred porogljivimi, sovražnimi gledalci in jih pajacasto strumno pozdravljal s svojim Heil? In kje je partizan Pavliha nad Hitlerjem izvrševal smrtno kazen, na katero ga je obsojalo ljudstvo, pravzaprav vedno novo, razposajeno mlado in staro gledalstvo?« (Gerlovič 1979, str. 9) Tako navdušeno piše o partizanskih lutkah Vid Gregorač. Če pa na stvar pogledamo od daleč, tako prostorsko kot časovno, ugotovimo, da vojak v uniformi z lutko v resnici ni bil tako osamljen pojav v Evropi. Kot so se številne civilne dejavnosti prenesle na fronto, se je tudi nekaj lutkarstva preselilo tja in dobilo nov kontekst in nove vsebine.

Lutke so na fronto radi pošiljali, zato ker je ansambel lesenih lutk zelo skromen: igralci ne jedo, porabijo malo prostora, lahko se hitro premaknejo, predvsem pa so za razliko od vojakov odporni na sovražnikove krogle. A to je le nekaj praktičnih vzrokov. Obstajajo še vsebinski: lutke, ki ne morejo umreti, se pojavijo na fronti, kjer je smrt blizu. Vojaki živijo v stalnem kontaktu z njo, zato jim odleže kot vsem ljudem že stoletja nazaj, ko lutkovni junak s palico pretepa Smrt (ali pa tistega, ki jo lahko povzroči) in se norčuje iz nje. Še bolj se lutkarji norčujejo iz svojih sovražnikov. Na odrih zaveznikov se je našel marsikateri Hitler, ki so se mu rogali nasprotniki, ga sramotili in tolkli po njem. Vsak pošten oder zaveznikov si je privoščil enega Hitlerja, Nemci pa so s svojimi Kasperli tolkli po zaveznikih in se jim smejali. Simbol, karikatura, stilizacija, vse govori v prid uporabi lutke kot učinkovitega sredstva za propagando in zabavo na fronti. Zgodovina evropskega frontnega lutkovnega gledališča je bogata. Lutke najdemo marsikje, ob njih pa marsikoga, tudi nekatera velika lutkarska imena, kot so na primer Max Jacob na nemški ali Sergej Obrazcev na ruski strani.

Na lutkovnih odrih, ki jih upravljajo znani in neznani uniformirani lutkarji, se pojavljajo tako ročne lutke kot marionete ali tiste na palicah. Igrajo kabaretno-varietejski zabavni program in tudi velike teme, kot je na primer tradicionalni nemški Doktor Faust.

V svojem članku Lutkovna aliansa (Kolland 1998, str. 162) prvi med zgodovinarji in teoretiki lutkovnega gledališča Henryk Jurkowski razišče pojave lutkarstva med vojno v zavezniških državah ter kot poseben fenomen obravnava lutke med slovenskimi partizani.

Sobesedilo

Kulturno-umetniško delovanje v slovenski partizanski vojski je edinstven podvig: partizani so gojili balet, opero, sodobni ples, inštrumentalno in vokalno glasbo, likovno umetnost, literaturo vseh zvrsti ... Produkcija ni le količinsko izredna, številni dosežki se ponašajo tudi z izredno kakovostjo in neverjetno odločnim in sodobnim umetniškim izrazom.

V mozaik vsega tega vrvenja sodi tudi delo Partizanskega lutkovnega gledališča. V obdobju slovenskega lutkarstva med drugo vojno je najti plodno produkcijo, ki je pomembno povezala zgodovinske danosti z aktualnim trenutkom in ustvarila pogoje za razvoj institucionalnega poklicnega lutkarstva na Slovenskem, ljubiteljskega lutkarstva in pedagoškega lutkovnega dela. V širši zgodovini slovenskega lutkovnega gledališča partizanske lutke pomenijo pomembno obdobje. Ne le zato ker smo takrat pri nas videli pravo angažirano lutkarstvo v smislu političnega in angažiranega teatra. Tudi ne le zato ker so pri predstavah sodelovali pomembni umetniki – Nikolaj Pirnat, Janez Kuhar, Marjan Kozina, Ive Šubic, Dušan Povh, Mila Kačič, Marjanca Jemec Božič, Jože Pengov in drugi – in v lutke vgradili svoje ustvarjalne napore. Uniformirane lutke so namreč združile tokove predvojnega lutkovnega delovanja pri nas in ga razvile do te mere, da si je po vojni ta umetniška veja prislužila omembe vredno mesto v družbi drugih umetnosti povojne Slovenije. Brez partizanskih lutk – Pavlihe, Hitlerja, Baletke, Mornarja, Jurčka – bi Slovenci tri leta po vojni težko pričakali dekret o ustanovitvi Mestnega lutkovnega gledališča, dobili svoje samostojno poklicno Mestno lutkovno gledališče in bili sposobni takoj začeti z delom.

Kadrovsko je ekipa partizanskih lutkarjev in predvsem njihovih učencev predstavljala pomemben del prvega ansambla MLG. Poleg formalnega statusa so pomembne tudi za estetsko-tehnološke osnove, ki so bile podlaga za hiter umetniški vzpon tega teatra. Gledališče, ustanovljeno jeseni 1948, je že spomladi 1951 postreglo z Žogico Marogico, ki je na odru istega gledališča neprekinjeno do danes. V prvi polovici petdesetih smo dobili še Obutega mačka in Zvezdico Zaspanko, kultni predstavi LGL. Zlato obdobje Pengovovih marionet ljubljanski lutkarji kronajo s prvo Prešernovo nagrado za lutkarsko umetnost. Lutkarji Lutkovnega gledališča Ljubljana mednarodno slovijo po marionetah: po njihovi posebni tehnologiji in vešči animaciji, ki si jo še vedno predajajo iz generacije v generacijo.

Poleg profesionalnega dela pa so iz partizanskega lutkovnega gledališča izšli tudi mentorji, ki so preko Ljudske prosvete širili znanje o lutkarstvu med amaterji.

Med vojno je izšla prva slovenska knjiga o lutkah: Pavliha je dragocen lutkovni priročnik s pomembno prosvetno medvojno in povojno funkcijo, saj spodbuja lastno lutkovno ustvarjalnost bralcev.

Literatura:

• Gerlovič, Alenka (1979): Partizansko lutkovno gledališče. Ljubljana. Založba Borec.
• Kolland, Dorothea (1998): FrontPuppen Theater, Puppenspieler im Kriegsgeschehen. Berlin, Puppentheater-Museum Berlin.
• Kuret, Miklavž (1942): Pavliha, knjiga o ročnih lutkah. Ljubljana, Mladinska založba.
• Loboda, Matjaž (2011): Milan Klemenčič – Iskalec lepote in pravljičnih svetov. Ljubljana, Lutkovno gledališče Ljubljana in Slovenski gledališki muzej.
• Sitar, Jelena /et al./ (2008): Po stopinjah lesene Talije, zbornik. Ljubljana, Lutkovno gledališče Ljubljana.
• Sitar, Jelena (2007): Pavliha & Niko Kuret, katalog razstave. Koper. Gledališče Koper in Pokrajinski muzej Koper.
• Verdel, Helena (1987): Zgodovina slovenskega lutkarstva. Ljubljana, Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega

Povezava: Katalog Bienale ULU (PDF/3229 Kb)