Dramedija 64 hrvaške avtorice Tene Štivičić govori o paru ob koncu reproduktivnih let, ki si skuša ustvariti družino. Gre za besedilo, ki osvetli človeško plat problematike, s katero se večinoma ukvarjajo ljudje daleč od oči javnosti – oblečeni v belo, obkroženi z iglami in epruvetami ter »objektivnim« pogledom na nekogaršnje telo in željo postati starš. Pri pisanju tega besedila je avtorica izhajala iz lastne izkušnje in njena pogumna želja, da bi jo delila z občinstvom, nam daje priložnost spregovoriti o temi, o kateri se iz neznanega razloga še vedno raje molči.

Zdi se, da se pri soočanju s pojavom naraščajoče neplodnosti pojavljata dva izziva. Prvi se nanaša na to, kako se spopadamo s posameznimi težavami, pri čemer se pogosto zdi, da težave – če nismo eden tistih, ki jih nekaj osebno prizadene – sploh ni. Zadevo dodatno otežuje dejstvo, da izzive, povezane z reproduktivnim zdravjem, spolnostjo in zdravjem žensk nasploh, včasih spremljajo zanemarjanje, družbena stigmatizacija in nezadostna zavzetost struktur zdravstvenega sistema. Tako Hrvaška kot tudi Slovenija imata razmeroma dobro urejeno podporo osebam, ki potrebujejo tovrstno pomoč, vendar se je treba zavedati, da sta v svetu taka terapija in oploditev z biomedicinsko pomočjo pogosto rezervirani za ljudi, ki si ju lahko privoščijo. Po drugi strani pa smo iz pogovorov s prijatelji in znanci izvedeli, da boj parov, ki se soočajo s težavami pri zanositvi, kljub dobri institucionalni podpori še vedno spremljajo sram, nerazumevanje in socialna izolacija.

Drugi izziv pa se nanaša na dejstvo, da vse večji odstotek ljudi, ki se sooča z neplodnostjo, pove, da niti ne gre za individualni problem. Po zadnjih svetovnih statistikah (v Sloveniji se ta številka bistveno ne razlikuje) ima vsak šesti par težave s spočetjem otroka po naravni poti, polovica parov, ki jim to uspe, pa se mora za to truditi več kot eno leto. To pomeni, da četudi sami nismo med njimi, je v naši bližnji okolici zagotovo veliko ljudi, ki se s temi težavami soočajo, pa če se tega zavedamo ali ne. V strokovnih krogih se o neplodnosti vse pogosteje govori kot o epidemiji. Ne glede na resnost in obsežnost težave – od katere je dobesedno odvisna naša prihodnost – rešitve ni lahko najti.

Eden od razlogov je dejstvo, da ni povsem jasno, kaj točno je vzrok. Vemo, da so nekateri razlogi biološki – genetika, drugi okoljski – onesnaženje (mikroplastika, hormoni v hrani itd.), tretji pa so preprosto posledica življenjskega sloga – zaradi negotovih delovnih razmer pari živijo v stresu in se vedno pozneje odločajo za družino … 

Znanih je veliko dejavnikov, ki vplivajo na plodnost, vendar ne moremo z gotovostjo trditi, da ima kateri od njih odločilnejši vpliv. Vse našteto neplodnost uvršča v tisto skupino problemov, ki jih ni mogoče rešiti niti individualno niti na institucionalni ravni. Potrebna je drastična sprememba načina življenja vseh nas kot civilizacije. In ker takšne kolektivne zavesti nismo sposobni doseči niti, ko gre za katastrofe, ki jih lahko vsakdo izkusi na lastni koži, na primer podnebne spremembe, na koncu pride do individualizacije problema, zreduciranega na genetiko in slab način življenja. Pari, ki se s tem spopadajo, so prepuščeni samim sebi pri ogromnem, strašnem vprašanju, na katerega nihče nima odgovora: Zakaj?

Prav na to, kar se ob obravnavanju tovrstnih družbenih pojavov pogosto pozablja, opozarja Tena Štivičić s svojo intimno naslikano glavno junakinjo Evo: za vsemi statistikami, odstotki in projekcijami dejansko stojijo konkretni, živi ljudje s svojimi sanjami, željami, strahovi in upi.

Druga, enako pomembna tema, ki jo obravnava predstava 64, je način, kako se pari v mehkem, liberalnem patriarhatu danes soočajo s temi  in s podobnimi težavami. Eva in Daniel nista idealen par, ker tudi ne moreta biti. Medtem ko znanost in medicina iščeta idealne pare (da lahko dotični problem oddvojimo od vpliva, ki bi ga lahko imeli družbeni in drugi dejavniki na izid raziskave), so ljudje, s katerimi se ukvarjamo v gledališču, vedno specifični, pomanjkljivi, ne glede na to, ali z njimi sočustvujemo ali se jim zaradi tega smejimo, kot na primer v komediji. Dejstvo, da nista idealen par, odpira številna vprašanja, ki bi jih sicer zlahka normalizirali in preskočili, med katerimi je prvo: Zakaj si sploh želita imeti otroke?

Ne da bi želeli romantizirati preteklost in to, kako so ljudje nekoč čutili potrebo po otrocih (ta potreba nikoli ni bila »naravna« in kot taka ločena od družbenih okoliščin in vzorcev, podedovanih iz primarne družine), danes pritisk okolice: »Kdaj si bosta že ustvarila družino?« vse bolj nadomešča tekmovalni duh spektakla družbenih omrežij, ki v sebi nosi kontradiktorne zahteve – od liberalnih tradwife podob žensk, ki so »zapustile tržni svet«, da bi se lahko posvetile družini in obenem karieri online vplivnice s tradicionalnimi vrednotami in vrednotami new agea, do čistih karieristov, ki nas ob srkanju koktejlov ob bazenu na Sejšelih zasipajo s fotografijami svojih uspehov … Če vsaj delno sprejmemo idejo, da naše odločitve nikoli niso le naše, ampak so družbeno pogojene, se postavlja vprašanje, kako in kaj vse danes vpliva na naše najintimnejše odločitve. 

To je samo nekaj vprašanj, ki se zastavljajo Evi in Danielu ob problemu, s katerim se bosta na koncu vendarle morala soočiti sama, a le, če bosta najprej ugotovila, ali zanju »midva« sploh obstaja. In kaj vse bi lahko pomenil.

Povezava: PDF gledališkega lista