Neda R. Bric je na slovenskem gledališkem prizorišču povsem samosvoja avtorica. Pretenciozno in tudi zlagano bi bilo, če bi rekli, da se je njeno delo uveljavilo kot novum, preboj nekega novega gledališča. In vendar je novo, drugačno od česarkoli, kar se je v slovenskem gledališču zgodilo v zadnjih desetletjih (vsaj v teh desetletjih, ki jih sama poznam). A njena kvaliteta ni inovativnost – četudi ji inovativnosti gotovo ne manjka. Prav nasprotno: zdi se, da je s svojimi deli uresničila nekaj, kar temu prostoru avtentično pripada, nekaj, kar je vpisano v same osnove potrebe po gledališču. Takih predstav nismo pričakovali, kaj šele, da bi jih iskali, a vendar smo jih rabili (in zato smo in so jih tudi tako dobro sprejeli). Že zato, da bi nas spomnile, kako zelo je gledališče povezano z življenjem. Predvsem seveda zato, da bi življenje obogatile z občutljivostjo in zavestjo, ki se do te mere lahko izrazita samo z umetnostjo, na tak način samo v gledališču. To naše življenje, konkretno tukaj in zdaj. To vključuje tudi preteklost, tradicijo in spomin tega prostora (spomine naših staršev in starih staršev, tudi prastaršev naših sosedov, a tudi tisto, kar živi samo v poeziji), vključuje tudi sanje (posameznikov in človeštva – letenje na primer, temu, kar je živel in uresničil Rusjan, bi se, mislim, upravičeno lahko reklo uresničitev tisočletnih sanj), tiste spomine in sanje, ki so del našega življenja. V tem nemara ni dosti radikalnega, a tudi nič konvencionalnega. V slovenskem gledališču pa je presenetljivo redko.

Pravzaprav ne bi smela uporabljati velikih besed. V tem avtorskem gledališču ni nič veličastnega. Pa je vendar avtentičen dosežek.

Kdor sam do večera potuje skozi svet je Nedina tretja avtorska predstava in zaključuje niz, ki ga lahko poimenujemo »primorska trilogija«. Verjetno ni naključje, da je ta (za zdaj sklepna), posvečena poeziji, oziroma umetniku – Simonu Gregorčiču. Od osebne, pravzaprav družinske zgodbe, ki pa se pne od doma do tujega sveta (severne Afrike), v Trieste–Alessandria Embarked (Štorja od lešandrink), prek zgodbe o smelo vizionarskem podvigu z letalom, ki se razpleta skoz radostno in tudi žalostno razmerje dveh bratov, v Edi – zgodbi bratov Rusjan, do srečanja s podobo pesnika, ki v sebi nosi razklanost naroda in sveta, a je vselej vpet tudi v družino. S tem je sklenjen nek krog.

Vselej je tu družina; v prvi uprizoritvi konkretna Nedina družina z zgodbo in pismi njene resnične none; v drugi brata, ki bi po priimku sodeč lahko sodila tudi k Nedinemu sorodstvu; v tretji družinski motivi, ki še najbolj spominjajo na tradicionalno slovensko literaturo (s podobami travmatičnih mater v ospredju) – če prej ne, se ob tej zavemo, kako nestandardne, odmaknjene od ustaljenih slovenskih podob, so družine (ta tako zelo slovensko zapečkarski motiv), ki jih uprizarja Neda: vanje so vselej všteti odhajanje in letenje, silne daljave (Aleksandrija, Argentina), tujci in nenavadna srečanja … In vendar je družina – pravzaprav ne fenomen družine, pač pa družinski člani – ti so tu čaščeni z redko pozornostjo. Enako tudi dom. Pravzaprav ne dom, ampak domači svet, prostor spodnje Vipavske doline, tam nekje okrog Renč, do Gregorčičevega Gradišča na vzhodu in Gorice, ki je za ta del sveta mesto, na zahodu – zato je tudi prav, da bo zadnji del trilogije premierno uprizorjen v Novi Gorici (ki je zdaj dovolj mesto, da ima tudi nacionalno gledališče). Ta mali košček sveta (s katerim se pogojno lahko identificiram tudi jaz, ki sem sicer iz zgornje Vipavske doline), ki ga je Gregorčič opeval kot »deželo rajsko milo«, a si je želel drugam (domov). Lep, a na videz nepomemben svet, »huda provinca«, Primorska brez morja in tudi brez planin, pokrajina, ki deluje kot ozadje poti proti Italiji. Neda ga je s svojimi igrami počastila tako, da smo se zavedali, da ima ta prostor tudi svojo tradicijo, lastne zgodbe in kulturo, ki ob provincialnosti premore tudi svetovljanstvo (ženske, ki so kot aleksandrinke odpotovale v svet zaradi strašne revščine doma, res predstavljajo ekonomsko emigracijo, a so se vsaj v nekaterih srečnih primerih vrnile kot osebnosti osvobojenega in odprtega duha), ob podeželski majhnosti tudi silovit polet ustvarjalnosti in poguma (prvo slovensko letalo) in poezijo.

Nedine igre zaznamuje neka posebna zvestoba temu prostoru in svojemu svetu (pri tem ne mislim zgolj na zgoraj opisano geografsko lokacijo – geografija v resnici ni zamejena, predvsem pa tu ne gre za geografsko področje). To ni domačijskost, niti vračanje k svojim »koreninam«, zaverovanost v lastni kraj ali njegovo preteklost. Njen odnos je preveč neposreden in avtentičen, da bi dopuščal takšno navlako. Enako je zvesta osebnim in družinskim zgodbam (zgodbam članov njene ali bližnjih družin), pa vendar igre niso zaznamovane z zasebnostjo ali celo privatnostjo. Nasprotno, del tistega, kar je nekoč morda pripadalo neki zasebnosti, je vstavljen v igro, ki je posvečena skupnosti. Skupnosti, ja, ne zgolj javnosti, kot gledališče vselej, ampak prav skupnosti. In ne neki izbrani, omejeni skupnosti (spodnjevipavcev npr. ali družinskih znancev ali tudi stalne novogoriške gledališke publike, čeprav seveda na poseben način tudi njim). Posvečena je skupnosti sploh, oziroma katerikoli skupnosti, v kateri se lahko ovemo, da živimo drug z drugim, med ljudmi, posamezniki in skupine, ki si izmenjujejo zgodbe, besede, poglede in tudi stališča, ne pa samo denar (kar je menda aktualna definicija družbe), pravzaprav so posvečene potencialnemu ustvarjanju take skupnosti. Tudi zaradi te pozornosti na izmenjavo z drugimi, približevanja publiki na način, ki ga slovensko gledališče komajda pozna (malo spominja na koncept ljudskega – pa ne ljubiteljskega, ampak ljudskega – gledališča), je Neda samosvoja avtorica.

A tudi v formi svojih del. Do tretje avtorske predstave (o kateri sicer sodim samo po besedilu/scenariju), je že izoblikovala lasten uprizoritveni način, ki se odmika od uveljavljenega gledališkega jezika. To je specifična kombinacija različnih izraznih sredstev, nekakšen brikolaž, ki ga menda ne določa konceptualna izostrenost estetskega koda, pač pa deluje, kot bi ga sproti oblikovala predvsem iztanjšana potreba, da govori živo, sveže in sodobno. Poleg igranih prizorov imajo v njem pomembno mesto video posnetki, v različnih uprizoritvenih načinih pa kombinira drobce starih zgodb, dokumente iz preteklosti, citate iz literature, fikcijo in na novo izpisane zgodbe iz sodobnosti, ki na različne načine spenjajo zdaj in nekoč. O zgodbah iz preteklosti pričajo različni materiali, a pravzaprav gre bolj za drobce in tudi zgodbe so daleč od celovitosti. Zdaj in tukaj (ali na videu, ki je medij zdajšnjosti, a tudi imaginacije) jih prebira nekdo, ki se bolj ali manj zaveda, da sta se celota in pravi pomen že zdavnaj izmaknila, pravzaprav je pomen vselej že bil drugačen za vsakega izmed akterjev in vsakega opazovalcev posebej. Tako kot je tudi pomen zdajšnjosti luknjičav in negotov, nemara pa še hrani tudi neko odprto možnost. Zavest o izmuzljivosti resnice je celo osrednja nit iskanja teh zgodb. In vendar je tu hkrati tudi zavest, da se navkljub nemožnosti seči do resnice njenemu iskanju ne moremo in ne smemo odpovedati.

Kot se ni mogoče odpovedati literaturi. Ta ima v iskanju podob in resnic v Nedinem gledališču posebno mesto. Odlomki iz literature (poezije) so v uprizoritev vstavljeni kot citati, malodane na način dokumenta. Nekje so celo vtkani v dialog, posamični fragmenti posejani tu in tam, na različne načine povezani z drugimi izrazji. A pravo mesto dobijo, ko jim igra prepusti, da spregovorijo sami, ko se vse drugo – celo zgodba – umakne, da bi nek kos literature zazvenel kot dogodek zase. Tu besede dosežejo polnost izraza, svetlikanje resnice, kakršni se brikolaž lahko samo previdno približuje. Takšno svetlikanje, pravzaprav sijanje, se je zgodilo s pismom none Felicite Peric v Trieste–Alessandria Embarked. Po nastanku sicer ne literatura, pač pa zasebno pismo s kanoničnimi pozdravi in poročilom o življenju v tujini; po izrazni moči umetnina. V uprizoritvi pa trenutek, ko se vse ustavi in ni več različnih izraznih načinov, niti razlike med preteklostjo in sedanjostjo, ampak zgolj glas, v katerem je vsaj za trenutek mogoče povsem jasno ujeti smisel.

Zdi se samoumevno in nujno, da Neda svojo tretjo avtorsko uprizoritev posveti pesniku teh krajev. Zdaj čakamo na »koncert« Soči.