Dramsko pisanje je in ostaja Durangov osnovni umetniški izraz, a prav igralsko poznavanje oblikovanja značajev s papirja, ki jim daje scensko dimenzijo, in predvsem njegova literarna vsestranskost: takšna in drugačna umetniška radovednost, sta pravzaprav usodni za pričujoče delo. Vanj Durang vpelje intertekstualnost, ki posebej izziva, navdihuje in določa našo uprizoritev. V naslovu namreč več imen sugerira na povezavo z znanimi junaki dram Čehova. Lahko jih prepoznamo, saj so uporabljena namenoma, le drugače kontekstualizirana, z značilno čehovljansko atmosfero, citati, deli zgodbe … Čeprav Roland Barthes v nasprotju s tradicionalnim mišljenjem, da je pomen vsakega besedila avtonomen, meni, da so danes vsa besedila obremenjena z intertekstualnostjo, ker nujno vsebujejo – tudi nenamerno – elemente že napisanih besedil, prav tako pa vtkane vplive kulture, v kateri nastajajo – to naše delo prav zavestno poseže v prepletenost s čehovljanskimi motivi in razpoloženji, predvsem za literarno analizo, ki mu omogoča dodatne sloje pomena, a nikakor ne parodije, ki bi jih osiromašila. Med drugim sam pisec trdi: »Moje delo ni parodija Čehova … Jaz jemljem scene in like Čehova in jih vstavim v mešalnik (blender).« Zaradi tega so Vanja, Maša, Sonja, Nina in njihovemu svetu nasprotujoč Špik globoko ukoreninjeni v naš čas, hrepenijo za tako potrebnimi iluzijami, za iluzijo sreče, ki nam jo ta (ne)čas brezkompromisno ukinja. Seveda govorimo tudi o kvalitetnem in originalnem delu, ki lahko, če najde dober način scenske uprizoritve, doseže brez težav tudi tiste posameznike v občinstvu, ki ne poznajo in jim ni treba poznati dramskega opusa Čehova ali celo Ajshila, ki je posodil ime in domnevno moč prerokovanja dogodkov v prihodnosti njihovi čistilki Kasandri.
Ta Durangova črna komedija, ki občasno meji na teater absurda, podčrtava humorni pristop k resnim in težkim temam tega dela, kot so pogosto moreča in temna narava družinskih vezi, krhkost naših identitet, eksistencialni strah stopanja naprej v krut zunanji svet, narcisizem, istospolnost, strah pred staranjem, in k mnogim ameriškim lokalizmom. Ti družbenopolitični lokalizmi se v naši regiji takoj ob priložnosti postavljanja na oder prevedejo v nomenklaturo naše družbenopolitične scene. Naša uprizoritev odstopa od tega principa, odreka se vsem lokalizmom, ki izzovejo smeh na prvo žogo, ki nam lahko služijo celo kot izpušni ventil in kratki beg od vsakodnevnih težav. Odreka se jim v korist poudarjanja razlogov za zatekanje k intertekstualnemu kakor tudi k humorni in brezkompromisni analizi sveta, v katerem živimo. Ta humor nas bo prisilil, da se ne smejimo samo drugim in njihovemu trpljenju, temveč da se smejimo tudi samim sebi, da v njihovem prepoznamo tudi lastno trpljenje. Istočasno nas bo vztrajanje na komičnih in globoko tragičnih, a vsem poznanih situacijah prisililo, da se zamislimo, da nam smeh zastane v grlu. »Jaz povečujem strašne stvari, delam jih še bolj strašne, potem pa jih predstavljam na smešen način … To je kljub vsemu samo predstava z odigranimi liki; omogoča nam distanco, ki je v resničnosti ne bi mogli imeti. Meni ta distanca omogoča, da nekatere precej resne teme prikažem smešne,« pravi Durang. Tako humor postane način razreševanja konflikta, sredstvo, ki nam pokaže, da lahko brez cinizma in z dozo ironije prodremo v težave in življenja naših junakov. Navsezadnje je tudi Marx rekel, da se zgodovina vedno ponavlja: prvič kot tragedija in drugič kot farsa.
/…/ Čeprav naši Vanja, Sonja, Maša, Kasandra in Nina delujejo celo komično v portretiranju svojih tesnob, nesreč in težav v primerjavi z dramatičnimi ali krvavimi usodami svojih soimenjakov, to ne pomeni, da njihovo trpljenje ni resnično ali enako pomembno. Je samo umeščeno v drug čas in gledano z drugega, črnokomičnega, ironičnega zornega kota. Spremenjena je samo perspektiva.
Sama dramska struktura dela je neobičajna. Delo je sestavljeno iz dveh dejanj. V prvem situacije in dialogi sledijo zgodbi, kratki so, skoraj pogovorni. Šele njihov soodnos na sceni oblikuje idejo, oblikuje temo. V drugem dejanju se avtor odloča za uprizarjanje predstave v predstavi dveh ekstremno dolgih monologov, celo treh zasebnih celot, o katerih odloča on, nam pa daje priložnost obračunati z osnovnimi težavami znotraj te (ne)poznane družinske zgodbe. V Vanjevi in Ninini predstavi spregovori o neizbežnosti konca civilizacije, kot jo poznamo. Na žalost je to pisal spodbujen z dejstvom predvsem globalnega segrevanja, v tem pandemskem času pa ta predstava dobiva nepredvideno in dodatno dimenzijo, ki potrjuje zle slutnje. Nova normalnost? Za Vanjo so ljudje – molekule nova normalnost. Sonjin telefonski pogovor razglablja potrebo in možnost predpostavljene, zamenjane identitete. In na koncu je Vanjeva tirada, podtaknjena Špikovemu obnašanju in nespoštovanju umetniškega dela, obračun dveh generacij. Tiste v odhajanju, nagnjene k nostalgiji, in tiste v prihajanju, vse bolj nagnjene k ekskluzivnosti. Je sreča v 100 televizijskih kanalih, ko sediš sam pred ekranom, ali še zmeraj v možnosti medsebojne komunikacije?
Obstaja upanje? Na samem koncu, ko vsi trije: brat in dve sestri ostajajo v hiši, ki vendarle ne bo naprodaj, temveč dobiva še eno sostanovalko – Mašo, gledajo svoj ribnik in ugotavljajo:
VANJA: No, upamo lahko.
SONJA: Upamo vedno.
Kljub temu se modra čaplja, glasnica sreče, niti tokrat ne pojavi pri ribniku. Oni pa ostajajo in čakajo.
(Prevedla Mojca Marič)
(iz gledališkega lista uprizoritve)