Nastala je pod režijskim vodstvom igralca Radoša Bolčine, ki je prepričan, da je tema drame še vedno zelo aktualna, čeprav je delo nastalo že leta 1992. Drama je ena najslavnejših in največkrat uprizarjanih iger sodobnega ameriškega dramatika, pisca in režiserja Davida Mameta.
Režiser in igralec Radoš Bolčina je prepričan, da je tema drame še vedno zelo aktualna, čeprav je delo nastalo že leta 1992.
Zaskrbljena in negotova študentka Carol obišče profesorja Johna, da bi se z njim pogovorila, zakaj ji je spodletelo pri njegovem predmetu. Pogovor se nerodno zasuče, ko profesor v razglabljanju o svojih filozofskih stališčih in osebnih težavah izreče določene misli, ki jih je moč razumeti na različne načine. Poleg tega se iz sprva brezčutne, vzvišene avtoritete prelevi v nemara pretirano empatičnega mentorja.
Ob naslednjem srečanju ga mnogo bolj samozavestna študentka obtoži spolnega nadlegovanja. In po še več njenih obtožbah, ki jih podpira skupina aktivistov, profesor izgubi možnosti za pridobitev naziva in njegova kariera se začne podirati. On je prepričan, da ni storil ničesar narobe. Ona se počuti prizadeto in zahteva odškodnino.
"Ob pripravi predstave sem uvidel, da vem, da nič ne vem. Da je življenje barvito, da ni črno-belo, da je med tema skrajnostma tisoč in ena realnost, da so vsa bitja in njihova hrepenenja samosvoja," je dejal Radoš Bolčina.
Študentko je zaigrala Tina Resman, ki je na novinarski konferenci dejala, da je bil študij drame zahteven. "Z vlogo sem se poskušala spopadati svobodno in neobremenjeno, neobsojajoče do teksta, ki se mi zdi že sam po sebi problematičen. Vse skupaj sem zato dojemala kot nekakšen izziv in sem pravzaprav hvaležna, da sem v to pravzaprav lahko vstopila," je povedala igralka.
Za prevod Mametovega teksta je poskrbel Zdravko Duša, za svetlobo Matjaž Bajc, oblikovalec zvoka je Vladimir Hmeljak, scenskih elementov in rekvizitov pa Gorazd Prinčič. Poleg režijskega dela je Radoš Bolčina tudi zaigral v drami, ob njem pa Tina Resman.
Predstava je nastala kot lastna produkcija novogoriškega gledališča. Zamisel za tovrstno produkcijo se je po beseda umetniškega vodje novogoriškega gledališča Marka Bratuša porodila v "koronski sezoni", ko so se v gledališču podirali urniki, igralci pa so imeli zato nekoliko več prostega časa in so lahko na ta način vendarle nekaj izvedli. Zaradi uspeha so predstavo ohranili.
"Prav tako ne morejo znotraj mojega programa vsi umetniško izživeti tega, kar bi si tudi oni želeli, lastna produkcija pa je bil nekakšen odvod, kjer se določene stvari vseeno lahko zgodijo. In glede na to, da je bil ta naš program precej uspešen, smo ga potem tudi ohranili," je še povedal.
V novogoriškem gledališču tako vsako leto izvedejo po eno delo, ki ga predlagajo in pripravijo domači igralci. Bratuš pravi, da je predlogov dovolj, vsako leto dobijo vsaj dva ali tri, tako "da morajo njihovi predlagatelji počakati nekako v vrsti".