Nadja Ocepek, 4. 9. 2016

Novo lutkovno središče v Čedadu

Pogovor z Barbaro della Polla in Enniom Guerratom o uresničitvi mednarodnega središča Vittorio Podrecca in gledališče čudes Marie Signorelli.

Od kod zamisel za lutkovno središče v Čedadu?

Pobude za Mednarodno središče Vittoria Podrecce (1883–1959) in gledališče čudes Marie Signorelli (1908–1992), ki smo ga 30. junija odprli v prenovljenem delu samostana Santa Maria in Valle v Čedadu, segajo daleč nazaj. Zamisel se je porodila že leta 1979, ko je »Teatro Stabile del Friuli Venezia Giulia« — stalno gledališče Furlanije — Julijske krajine s pomočjo regionalnih oblasti pridobilo marionete, zbralo nekdanje Podreccine sodelavce in oživilo predstave »Teatra dei Piccoli«. A uresničitev centra je z leti zaradi zapletenih upravnih postopkov zastala. »Teatro Stabile« je začelo s starim in z novim repertoarjem gledališča »I Piccoli« potovati po svetu, mesto Čedad pa misli o vzpostavitvi Podreccinega središča ni nikoli opustilo. Tako je pred tremi leti v hrambo pridobilo bogato zasebno zbirko mednarodno uveljavljene scenografinje in lutkarice Marie Signorelli, ki jo predstavljamo v centru Vittoria Podrecce. Za vzpostavitev muzeja, posvečenega Vittoriu Podrecci in njegovim marionetam, si že vrsto let prizadevajo številni prebivalci Furlanije — Julijske krajine. V njem bi sicer morale biti umeščene marionete iz leta 1979, ki jih hrani »Teatro Stabile«. Govorimo o lutkah, ki so v 60. letih preteklega stoletja nastopile na zadnji ameriški turneji »Teatra dei Piccoli«. Ob 20-obletnici Podreccine smrti so jih vrnili v Čedad, da se z nizom predstav poklonijo svojemu ustanovitelju. Od takrat lutkarji vseh starosti oživljajo prizore iz znamenitih varietejskih predstav. Nov val priljubljenosti je gledališče »Teatro dei Piccoli« doživelo še posebno v osemdesetih letih, ko so s številnimi novimi uprizoritvami obujali staro slavo skupine. Ker so marionete vseskozi aktivno nastopale, ni nihče pomislil, da bi jih upokojili in postavili v muzej. To se je spremenilo, ko se je čedadski župan srečal z Giuseppino Volpicelli, z eno od hčera zbirateljice Marie Signorelli. Ta je v svojo bogato zbirko umestila tudi številne marionete »Teatra dei Piccoli«, ki jih je odkrila na znamenitem rimskem bolšjem sejmu Porta Portese. Tako se je porodila zamisel, da središča ne bi posvetili le Vittoriu Podrecci, ampak tudi Mariji Signorelli. Poleg lutk, ki jih je izdelala sama, hranimo tudi različne marionete, ročne lutke in arhivsko dokumentacijo pomembnih italijanskih in tujih lutkovnih družin.

 


Žalostni klovn, lik iz commedie dell’arte, je nastopal v predstavi »Pierrot in luna« in v varietejskih prizorih

 

Kdo sta bila Vittorio Podrecca in Maria Signorelli?

Vittorio Podrecca je bil vnet zagovornik glasbe in gledališča. Maria Signorelli pa strastna raziskovalka lutkovne umetnosti in tudi sama izdelovalka osupljivih lutk. Napisala je prvo knjigo o gledališču »I Piccoli« in o družini Podrecca. Omeniti je potrebno tudi, da je njen oče gledališče finančno podprl že leta 1914 ob njegovi ustanovitvi v palači Odescalchi. Marijina ljubezen do lutk tako sega v otroštvo, saj je zrasla ob gledaliških predstavah. Že od 70. let prejšnjega stoletja si je želela, da bi v Čedadu ustanovili muzej, ker je v ta namen tudi kupila lutke »Teatra dei Piccoli«.

Kdo je zasnoval razstavo?

Koncept razstave je zasnoval Zavod Cassiopea — Barbara Della Polla in Ennio Guerrato pod vodstvom Giuseppine in Letizie Volpicceli, dedinj zbirke Marie Signorelli. Udeleženi pa so bili tudi številni drugi strokovni sodelavci in poznavalci. Zamislili smo si interaktiven prostor, v katerem bi občinstvu s filmskim gradivom omogočili vpogled v kompleksnost lutkovne skupine, ki jo je ustanovil Vittorio Podrecca in je več kot petdeset let gostovala po svetu ter pri tem nenehno eksperimentirala in nadgrajevala svoje lutkarske veščine.

Veliko časa ste namenili popisovanju zbirke Marie Signorelli.

Obdelava zbirke je bila zelo zahtevna, evidentiranje predmetov dolgotrajno, saj je izjemno bogata in raznovrstna. Med njimi so lutke, stare tudi dvesto let, ki prihajajo iz različnih evropskih držav, Južne Amerike in z Vzhoda. Zelo dragocena je tudi arhivska dokumentacija, članki, glasbeni aranžmaji in scenariji.

 


Teatro dei Piccoli: “El retablo de maese Pedro”, 1956

 

»Teatro dei Piccoli« je imelo na vrhuncu svojega delovanja do 3000 marionet. Je v Italiji še kakšna zbirka njihovih lutk?

Gre za edino zbirko v Italiji, ki je razstavljena, obstajajo pa tudi manjše zasebne zbirke. Večino lutk, ki so pripadale »Teatru dei Piccoli«, danes hrani že omenjeno gledališče »Teatro Stabile« v Trstu. Prav te lutke nastopajo tudi v novi predstavi z naslovom Od 3 do 93. Veličastna staritev., ki smo jo leta 2014 pripravili ob stoletnici ustanovitve »Teatra dei Piccoli«. V okviru evropskega projekta bomo te lutke kmalu popeljali tudi v Slovenijo, na Hrvaško in v Španijo.

Zaupajte nam kaj več o vaši novi pobudi »Posvoji lutko!«. Kakšen je odziv javnosti?

S pobudo smo želeli vzpostaviti inovativen in predvsem participatoren odnos k odkrivanju lutkovne zbirke, ki jo hranimo, nadgraditi osnovno zamisel o interaktivnem središču in s tem privabiti več obiskovalcev. Pomen lutk jim želimo približati prek souporabe predmetov in soustvarjanja zbirke. Odziv je bil velik, k pobudi so pristopili tako posamezniki kot podjetja.

 


Novo lutkovno središče v Čedadu

 

Ali so umetnostne galerije in muzeji po vašem mnenju najprimernejši prostori za razstavljanje lutk?

Menimo, da lutke resnično oživijo le na odru, zato nam razstavljanje lutk v muzejih ni blizu, čeprav je lahko dober način, kako občinstvu približati zgodovino lutkovnega gledališča. Prav zato si prizadevamo, da bo mednarodno središče živ prostor, v katerem bomo prirejali začasne razstave, uprizarjali nove gledališke predstave in v okviru lutkovnih laboratorijev poučujevali o veščinah in delovanju lutkovnega gledališča.

Kakšni so načrti za novo središče?

V ospredju aktivnosti mednarodnega centra bo tudi v prihodnje poudarjanje pomembne vloge Vittoria Podrecce in Marie Signorelli. Preteklost bi pa radi približali tudi mlajšim generacijam, zato si želimo, da bi središče postalo mednarodna referenčna točka, omogočalo redne obiske in delovalo kot študijski prostor. Želimo si, da bi preseglo aktivnosti običajnega muzeja z eksperimentiranjem, izmenjavo idej in projektov. Radi bi, da zaživi kot prostor, kjer lutke občudujemo, se jih dotikamo, izdelujemo in raziskujemo. Idejo bomo dokončno uresničili, ko bomo vzpostavili še lutkovni laboratorij, gledališče in dokumentacijski center.

Sodelujete tudi v mednarodnem projektu o pionirjih lutkovne umetnosti. Kaj boste pridobili s projektom?

Takšne povezave nam odpirajo nove priložnosti. Gre za obogatitev na profesionalni ravni, izmenjavo znanj in udejstvovanje novih ustvarjalcev. Po našem mnenju je to prvi korak k znanju in komaj že čakamo, da začnemo razvijati nove ideje.

— Pogovarjala se je Nadja Ocepek.

 

***

Besedilo je bilo v izvirniku objavljeno v Biltenu 1/4: v sklopu mednarodnega projekta Iz zaodrja: pionirji evropskega lutkarstva. Spletna različica je dopolnjena in izvirno objavljena na blogu Medium, ki ga ureja Lutkovni muzej.

Vittorio Podrecca

Lutkovni muzej je konec maja 2015 odprlo Lutkovno gledališče Ljubljana v sodelovanju z Ljubljanskim gradom. Muzej hrani obsežno zbirko predmetov iz slovenske lutkovne zgodovine – poleg lutk so v zbirki tudi scenski elementi, tehnične skice, arhivski dokumenti ipd. Muzej pripravlja ustvarjalne delavnice, pedagoške programe in se z različnimi projekti povezuje tudi na mednarodni ravni.

Članki, ki jih objavljamo, so nastali za muzejski blog Medium.

Lutkovni muzej / Lutkovno gledališče Ljubljana
Krekov trg 2, 1000 Ljubljana
Tel: 01 300 09 75
E muzej@lgl.si
W http://lutkovnimuzej.si

Zoran Srdić, Zala Kalan, Nadja Ocepek, 4. 9. 2016
Izdelava kopij izbranih lutk Vittoria Podrecce iz zbirke Marie Signorelli
Nadja Ocepek, Tjaša Tomšič, 15. 4. 2016
Agata Freyer, Edi Majaron
Zoran Srdić, Zala Kalan, Nadja Ocepek, 4. 9. 2016
Izdelava kopij izbranih lutk Vittoria Podrecce iz zbirke Marie Signorelli
Nadja Ocepek, 3. 9. 2016
Skrivnostna moč lutkovne umetnosti