Kot je na današnji novinarski konferenci povedal ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor, je predstava nastajala v mestih, kjer je lani potekal upor proti tedanji oblasti. Vendar pred gledalca postavlja sliko, kot da se na spirali zgodovine nismo premaknili nikamor, saj se ponavljajo vedno isti vzorci. Tandem Mirčevske in Milerja po njegovih besedah vedno ponuja ostre in natančno usmerjene interpretacije, zato se tudi tokrat obeta ostra obravnava tudi trenutne politične situacije na Slovenskem.

V središču drame Kralj na Betajnovi je fabrikant, mogotec in kandidat za poslanca Jožef Kantor, ki je povzpetnik, egocentrik, manuipulant, nasilnež ... Podkupovanje, umazani lobizem in spletke so temeljni načini za dosego cilja, ko pa ti ne zadostujejo, Kantor poseže tudi po umoru. Čeprav posamezniki okoli njega vedo za njegove zločine, si nihče ne upa s prstom pokazati nanje. Nasprotno. Kantor je vodja, je kralj na Betajnovi, ki vzbuja spoštovanje.

Po besedah Mirčevske je z vidika neoliberalističnega kapitalizma mogoče reči, da je Kantor tisti, ki poganja razvoj in vzpostavlja red na Betajnovi. Če ne bi bilo Kantorja, ne bi obstajala niti Betajnova. Betajnova se tega dobro zaveda in njen cilj je trdno ščititi ultimativno avtoriteto, tudi če Kantor prizna, da je morilec. Betajnova je koruptivna in hlapčevska skupnost.

Ker je tematski korpus hlapčevstva v Cankarjevem opusu tako bogat, se jim je po besedah Mirčevske zdelo nujno, da ga v čim večjem obsegu uporabijo v predstavi. Tako je nastala ideja o songih, ki so predvsem kompilacija Cankarjevih replik iz njegovih dramskih besedil. Umestitev songov v izvirno dramsko strukturo še poudarja grotesknost hlapčevskega duha.

Songi so zasnovani v obliki večglasnega petja v stilu slovenskih ljudskih pesmi, ki so izraz enotnosti in sloge, namen petja pa je združitev v bratstvu. V slovenskih pesmih je ljudstvo lepo, ponosno in pokončno. V prirejenih songih pa je vsebina prav obratna. Songi so pritrditev kolektivu, da je dosegel konsenz o tem, kako bo preživela gnila Betajnova, je še povedala Mirčevska.

Miler je pri ustvarjanju predstave črpal v sedanjosti. Kot je dejal, ne mara jamranja nad klišejem, da so politiki krivi za vse. Volili smo jih sami, zato smo sami krivi, da smo tam, kjer smo, je pribil.

V vlogi fabrikanta Jožefa Kantorja nastopa Jernej Šugman, v vlogi njegove žene Zvezdana Mlakar, v vlogi hčerke Francke pa Nina Ivanišin. Igrajo še Tina Vrbnjak, Marko Okorn, Vladimir Vlaškalić, Aleš Valič k. g., Aljaž Jovanović, Valer Dragan, Barbara Žefran, Kristijan Ostanek, Maja Končar, Nejc Ropret in Matija Stipančič.

Scenograf predstave je Branko Hojnik, kostumografinja Jelena Proković, avtor glasbe Boštjan Gombač.

Drama Kralj na Betajnovi je bila prvič uprizorjena leta 1904 v ljubljanskem Deželnem gledališču v režiji Františka Lierja. Tokratna produkcija je že 37. slovenska uprizoritev Kralja na Betajnovi.

Premiera na velikem odru ljubljanske Drame bo 6. februarja, mariborska premiera pa je napovedana za 28. februar.