Odlomki iz gledališkega lista

Primarna naloga interpretacije Kralja na Betajnovi v tokratni produkciji je opraviti s klišeji in s klasično percepcijo sveta, v katerem so eni izkoriščevalci in drugi izkoriščani. Besedilo v dramaturški esejistiki pogosto opisujejo kot socialno, družbenokritično dramo o novopečenem bogatašu Jožefu Kantorju, ki je do bogastva prišel z umorom bratranca in prevzemom njegovega premoženja ter z izkoriščanjem malih kmetov. …

Z vidika neoliberalističnega kapitalizma lahko rečemo, da je Kantor tisti, ki poganja razvoj in vzpostavlja red na Betajnovi. Njegova dejanja počistijo vse, kar je nesposobno, neproduktivno, bolno in gnilo na Betajnovi. Kantor reciklira propadle usode in ustvarja kapital, s katerim preživlja celotno Betajnovo. …

Če ne bi bilo Kantorja, ne bi obstala niti Betajnova. Betajnova se dobro zaveda tega in njen cilj je trdno ščititi ultimativno avtoriteto, tudi če Kantor sam prizna, da je morilec. … Betajnova je koruptivna in hlapčevska skupnost. Vsak posameznik je povezan z drugimi. Izključeni in potisnjeni na rob so samo tisti, ki niso sprejeli sistema, oziroma so se uprli Kantorju. Brezpogojna predanost gospodarju je nujnost hlapčevega preživetja. Ko se utrdi odnos med gospodarjem in hlapci, je preživetje sistema zagotovljeno. …

Tematski korpus hlapčevstva v celotnem ustvarjalnem opusu Ivana Cankarja je tako bogat, da se nam je zdelo nujno, da ga v čim večjem obsegu uporabimo v naši predstavi. Zato je nastala ideja o songih, ki so predvsem kompilacija Cankarjevih replik iz njegovih dramskih besedil (Hlapci, Za narodov blagor, Pohujšanje v dolini šentflorjanski itd). Umestitev songov v izvirno dramsko strukturo ima tudi posebno funkcijo, in sicer poudarja grotesknost hlapčevskega duha. Glasba je načrtovana kot večglasno petje v stilu slovenskih ljudskih pesmi, ki so izraz enotnosti in sloge. Namen petja je združitev in občutek bratstva. V slovenskih pesmih je ljudstvo lepo, ponosno in pokončno. V prirejenih songih je vsebina prav obratna. Songi so pritrditev kolektivu, da je dosegel konsenz o tem, kako bo preživela gnila Betajnova. Družba je enoglasna, uglašena,konsolidirana, enotna.
(Odlomek iz članka Žanine Mirčevske z naslovom Betajnova, lepa dolina smrdljivega samozadovoljstva)

***
Cankarjeva drama Kralj na Betajnovi je zgodba o bolečinskem telesu slovenskega naroda. O slovenskem svetobolju. Po Cankarju v njej za večino udeležencev skorajda ni upanja, kolikor ga je, pa sproti pronica v brezup, brezizhodnost. Seveda pa to drži le, če zgodbo motrimo z etičnega vidika. Če je perspektiva gledalca vrednostno izpraznjena, se mu zgodba kaže le kot gola intelektualna igra. Če pa je gledalčeva perspektiva naklonjena zlu, je zanj ta drama zgodba o uspehu. – Ali vas morda ob tem izrazu prevevajo mešana občutja? …

Nauk, ki ga lahko ozavestimo (tudi) ob Cankarjevi drami, je, da obstaja nešteto poti, vendar le ena prava smer. Tista, ki družbo dekadence in nezaupanja spreminja v družbo novega upanja in zaupanja. Pot v pravi smeri je predvsem pot ustvarjalnosti in uveljavljanja etičnih vrednot. Ta pot od Slovencev na eni strani zahteva manj svetobolja in hranjenja bolečinskih teles, na drugi strani pa več poguma nasproti kantorjem, ki jim je treba odločno pokazati, kar jim po resnici in pravici gre. Pri tem ne gre čakati, pač pa se je treba sproti odzivati ne neetične namere in ravnanja. Če namreč s pravimi odločitvami predolgo odlašamo, se na drugi strani nabere preveč negativnega, ki smo mu potem le težko kos. Zato ne pozabimo znanega reka, da za prevlado zla zadostuje že, da dobri ljudje ne storijo ničesar.
(Odlomek iz članka Mira Cerarja ml. z naslovom Kantorji našega časa)

Iz gledališkega lista uprizoritve