Nova Gorica in Gorica – dve mesti ob meji. Danes tukaj živimo večinoma Slovenci in Italijani, še pred sto leti pa sta bili močan sestavni del prebivalstva avstrijska in furlanska skupnost. Norina zgodba večne izgnanke govori o tem, kako se človek znajde v primežu zgodovinskih okoliščin, ki ga potegnejo s sabo, posledice pa se širijo daleč v prihodnost in vplivajo na življenje generacij njegovih potomcev. Vsi smo produkt naših staršev in prastaršev, njihove življenjske odločitve vplivajo na to, kdo in kaj smo danes. Tako zaradi posledic prve svetovne vojne najdemo grob razseljene goriške družine Gregor v avstrijskem Gradcu, grobove in potomce drugih družin pa po vsem svetu. Ena od posledic druge vojne je tudi naša meja, sosedstvo med Slovenci in Italijani in slovensko zamejstvo.

V moji izmišljeni filmski zgodbi, ki temelji na resničnih dejstvih, sledimo Petru, zamejskemu novinarju, ki ob raziskovanju Norine zgodbe odkrije svoje korenine. Odkrije tudi to, da so zapleteni družinski odnosi, ki vplivajo na njegovo življenje, posledica večjih družbenih zapletov, ki segajo celo stoletje v zgodovino. Ali je mogoče, da na nas vplivajo dogodki, ki so tako daleč v preteklosti, se vpraša človek? Ne le mogoče, dejansko je tako, in potrebne so generacije in čas, da se družbeni in osebni odnosi spremenijo. Da se razblinijo krivice in bolečine, zadane ljudem, ne da bi to hoteli in ne da bi bili za to krivi. Slovenci smo bili žrtve fašizma in nacizma, avstrijska goriška manjšina je morala zaradi prevlade Italijanov v izgnanstvo, Italijani pa so še pred tem trpeli pod avstro-ogrsko nadvlado. Vedno je nekdo nad nekom in vedno se razmerje sil tudi obrne. V času ni nič stalnega, vse se obrača in vrti. Skozi Petrovo zgodbo se razkrije, kako se kaže ta zgodovinski tok in kako vpliva na dejanja posameznikov: ker ima vsak zakaj svoj zato in vsaka posledica svoj vzrok.

Zame sta umetnost in kultura tisti, ki lahko prvi presežeta meje. Zato sem za svojo in Norino zgodbo želela v skupen projekt povezati prav omenjene tri narode. Za sodelovanje sem pridobila Slovensko mladinsko gledališče iz slovenske prestolnice Ljubljane, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica – iz mesta ob meji, Teatro Rossetti iz Trsta – Stalno gledališče Furlanije - Julijske krajine in Shauspielhaus, gledališče iz avstrijskega Gradca, mesta, kamor je Norina družina zbežala iz rodne Gorice. Predstava in film, ki je njen sestavni del, tako potekata v treh jezikih, vendar to ni zgolj forma, ampak je filmska zgodba zamišljena tako, da gre pot glavnega lika iz Gorice preko Trsta do Gradca, v vsakem mestu pa ljudje, ki jih srečuje, govorijo v svojem domačem jeziku. V filmu se poleg Petra, ki ga igra Slovenec iz matične domovine, predstavijo še slovenska zamejska igralka ter italijanski in dva avstrijska igralca. Ta konglomerat jezikov je pendant razseljenemu življenju Nore Gregor, ki je nenehno na begu, sprva po svoji volji, potem pa je prisiljena živeti po skoraj vsem svetu in govoriti jezike vseh dežel, ki ji dajejo zavetje.

Predstava torej govori o posamezniku, vendar skoznjo ugledamo ne le lokalno, ampak evropsko in svetovno zgodovino, zlasti še nastanek in posledice vsemogočih nacizmov, fašizmov in totalitarizmov, ki smo jim bili v Evropi priča v preteklem stoletju. V letu, ko se spominjamo stote obletnice začetka prve svetovne vojne, in v stanju sedanje vsesplošne krize, ne le finančne, ampak tudi kulturne in duhovne, je spominjanje in opominjanje na podobne krize, ki so v preteklosti že botrovale vojnam, nujno za naše zavedanje, kako lahko politika in družbene razmere pogubno vplivajo na posameznika. In predvsem, kaj lahko sami storimo za to, da se posledice sovraštev počasi in vztrajno raztapljajo.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 3950 Kb)