STA / Maja Čehovin Korsika, 20. 8. 2021

Nina Rajić Kranjac: Gledalci bodo v Solu priče (ne)zmožnosti bivanja s samim seboj pred drugimi (intervju)

Na Novi pošti bo drevi premiera predstave Solo v režiji Nine Rajić Kranjac, ki bo uprizarjana še na Mladih levih. V središču predstave je prav režiserka, ki s štirimi igralci raziskuje "(ne)zmožnost bivanja s samim seboj pred drugimi". Kot je dejala v pogovoru za STA, se je želela premakniti iz cone udobja in preizkusiti svojo ranljivost.
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

V najavi predstave Solo piše, da je to avtobiografija, v kateri več izvemo o gledališču in drugih ljudeh kot o Nini Rajić Kranjac: "Je predstava, a hkrati vanjo vdira življenje, je zaključek njene kariere, a je hkrati ... videti samo kot naslednja stopnica k uspehu." Predvsem pa je to predstava o Nini Rajić Kranjac, v kateri režiserka tudi stopi na oder." Zakaj ste se odločili za to potezo?

To sem si želela že dlje časa. Nisem pa našla pravega konteksta in oblike dogodka, ki bi to željo izpolnila. Ko me je Maska povabila k sodelovanju pred približno dvema letoma, je bilo jasno, da se v smislu produkcije in delovnih pogojev ne moremo srečati z nečim velikim, ter da bo treba razmišljati o komorni obliki. Pa se mi je utrnilo, da je morda prav zdaj čas za to, da se iz parterja premaknem na drugo stran, da torej tudi sama postanem nosilka nekega dogodka, ne samo njegov projektator.

Nadalje je bilo zame pomembno, da ta projekt izkoristim kot podaljšek svoje akademske poti, za nadaljevanje raziskovanja, čisto šolsko. Imela sem potrebo po prostoru, ki bi deloval kot laboratorij ter za vaje in urjenje v improvizaciji in različnih artikulacijah vsebin v gledališkem prostoru. V tem smislu ta dogodek ni bil nikoli mišljen kot velik ambiciozen projekt. Bolj kot vaja v slogu, da zamenjam očišče in se skozenj morda naučim še več o režiji. Zame je bilo pomembno, da se umaknem iz cone udobnega in poznanega ter preizkusim sebe nekje, kjer sem ranljiva. Danes ta naš eksperiment razumem tudi kot gesto, kajti gledalec bo vsemu temu priča, tej (ne)zmožnosti bivanja s samim sabo pred drugimi.

Solo je ponavadi forma, za katero izvajalci rečejo, da jim predstavlja največji izziv – stati sam na odru, držati fokus na sebi ves čas, izraziti vse zamišljeno in hkrati fizično vse to zdržati. Vi ste si vaš solo zamislili drugače, v družbi štirih igralcev. Je ta izbira obkrožiti se z drugimi vaše videnje te forme?

Raziskovali smo, kako vse lahko v nekem "solu" konvencijo forme razbijamo in sestavljamo glede na zgoraj omenjeno (ne)zmožnost bivanja s samim sabo pred drugimi. Hkrati je Solo zgolj naslov in mogoče namig, da uprizoritev govori o neki vrsti samote. Mi smo opazovali, kje in na kakšen način je človek sam. Sam kot ustvarjalec, partner, človek v obče... In v takšnih situacijah nam je bilo najmanj zanimivo, da to dogodkovno sproža ena oseba, preprosto ni funkcioniralo.

Me pa še vedno zanima, kaj vse je lahko režiserjev solo. Ker nismo plesalci, igralci, kiparji, slikarji, da bi se naše delo in veščina lahko razgrnila v enem 'solu'. Moje mnenje je, da režiser ne more absolutno nič brez ljudi, s katerimi dela. Ko te ljudi izgubi, ni več režiser. Ne obstaja. Njegov (po)klic se neha. Režiser nima sola. Režiser pred gledalci ni niti performer, ampak samo naturščik, človek. To je bilo zame najbolj zanimivo opažanje. Kaj je to, kar to nešolano telo proizvaja v trku teh svetov, ob izgubi profesionalnih določevalcev. V smislu gledalčevega opazovanja tega človeka. Kdaj gledajo name kot na objekt in v smislu samodoživljanja tega subjekta (mene same), kdaj gledajo name kot na subjekt na odru?

Solo je nastal v družbi močnih performerjev – igralk Nataše Keser in Mince Lorenci ter igralcev Benjamina Krnetića in Marka Mandića ...

Res je, to so igralci, brez katerih nič od tega, kar je nastalo, ne bi bilo mogoče. Nataša, Minca, Beno in Marko so bili ključni, da sem se sploh premaknila za centimeter. Da si kaj takega sploh upam. Niso bili samo podpora, ampak ljudje, ki jih nisem hotela razočarati, ker jih zelo spoštujem. Zame je bilo zelo pomembno, da so pristali k sodelovanju. Med procesom si namreč veliko stvari podelimo iz oči v oči. Igralke in igralci, ki sodelujejo pri Solu, so glede tega izjemno svobodni, inteligentni in blazno opogumljajoči. Naše delo, ta eksperiment, je temeljil na urjenju v improvizaciji, skupinski dinamiki ter spoju obojega. Te dni ponavljam, da je bil ustvarjalni proces podoben vajam garažnega banda.

V predstavi ste režiserka, a tudi igralka, performerka, igralci vas tudi vodijo, morda celo režirajo. Ko se vloge obrnejo, tako na odru kot v življenju, to posameznikom predstavlja možnost, da se iz procesa nekaj novega naučijo. Kaj ste se morda naučili vi?

Potrpežljivosti, posluha in zaupanja. In s tem moram nadaljevati, se učiti tega še naprej. Konkretneje pa je bila to zame velika šola, kako vse lahko nekdo dojema tistega, ki vodi, in kako vodja dojema vodenega. Zame je bila pomembna ugotovitev, da sem ob problemu s tem, ki me vodi, imela v veliki meri najprej problem sama s seboj. Osnovi pri demistifikiciji s tem povezanih težav in pri razporejanju odgovornosti do njih pa sta bili komunikacija in artikulacija. Nadalje pa še zaupanje in posluh za ljudi okoli sebe. Temu sledi, da sta poslušanje in zaupanje glavna, če želiš, da se v kreativnosti kaj zgodi.

Vsaka ponovitev predstave naj bi bila premiera. Zakaj?

V predstavi obstajajo določene točke, do katerih je treba priti, pot, kako do tja pridemo, pa bo vsakič drugačna. Tudi v smislu trajanja predstave, je mogoče, da bo kakšen dan trajala uro in pol, drug dan tri ure, spet drugič pa štiri ure. Vse skupaj bo odvisno od tega, kam se bomo tisti dan odpravili in na kakšen način.

Vse več je gledaliških projektov, ki trajajo po več ur. Kaj vam pomeni ta raztegnjena časovna dimenzija?

Zame kot gledalko je investicija časa zelo pomembna, ker vem, da sem si za nekaj vzela čas, ker je zame to pomembno, ker me to dela živo, ker sem v tem še z drugimi ljudmi in, ker sem priča spremembi, ki jo je mogoče zavohati skozi pot, postan zrak, postopoma nastajajočo vročino in spreminjajoča se telesa ljudi, ki to počnejo zame. Takrat vem, da nisem sama, in to je čudovito.

Kako pa ste v tem fleksibilnem časovnem okviru organizirali prostor dogajanja?

Predstava je v osnovi postavljena v oguljen dogajalni prostor. S scenografko Uršo Vidic sva izbrali ključne besede: laboratorij, atelje, garaža. In tako se nama je zazdelo, da morava iz dvorane sneti čim več, vse zavese, reflektorje in prižgati delovne luči ter v takem prostoru delati.

Delali ste že na nevladni sceni kot tudi v skoraj vseh večjih slovenskih institucionalnih teatrih. Kaj je za vas gledališče ali morda, kaj vam je v največji izziv pri vsakem novem projektu?

Mislim, da se večino časa sprašujem prav to, kaj je gledališče. Iščem, zasledujem ga. V največji izziv pa so mi še vedno ljudje, s katerimi delam in kaj se bo med nami zgodilo. Na kakšen način moram nastaviti polje igre, da se bo med nami začelo dogajati nekaj zanimivega in izpolnjujočega za vse.

SOLO, SMG, Nina Rajić Kranjac, Maska

Povezani dogodki

Nejc

Z veseljem bi Solo gledali še tri dodatne ure. ;) 24. 8. 2021