Naj vam ob bližnjem svetovnem dnevu gledališča uvodoma postavim vprašanje, za katero verjamem, da so vam ga postavili že večkrat. Katere so po vašem mnenju najpomembnejše naloge gledališča v sodobnem svetu?
Osebno me v gledališču najbolj privlačijo in zanimajo njegova neposrednost, enkratnost, minljivost. Zmerom znova me fascinira tudi njegovo - še danes zaznavno - obredno poreklo. Gledališki dogodek je skupinske narave. Na bolj ali manj artikuliran način v takem dogodku sodelujemo vsi udeleženci. Ne le nastopajoči. Sodelujemo tudi tisti, ki smo tam, ki gledamo, poslušamo. Kakovosten gledališki dogodek sproža ali celo zahteva miselni dialog. Ta se mi zdi nekako bistven. In zaradi znane minljivosti tega dogodka je proces nekako strasten in zgoščen.
Ko gledam izvrstno narejene filme in serije, avtorjem pogosto zavidam vse te možnosti, ki jih nudi njihov žanr. A se vsakič znova tudi zavem, da se je gledališče prav na račun tehničnih "omejitev" prisiljeno osredotočiti na esenco, na bistveno. In bistveno - je pač bistveno. Močno in kakovostno gledališče ima lahko zelo velik domet in po neki koncentrični logiki razširjanja deluje tudi po "smrti" gledališkega dogodka. Izziva, sprašuje, razkazuje, tolaži, napada, pomirja, vznemirja, privlači, odbija, vznejevolji, zabava, nasiljuje, razkrinkava, zapeljuje, združuje... vse to in še mnogo mnogo več.
Osebno menim, da se vloga gledališča skozi tisočletja ne spreminja. Preživelo je in bo prihod novih medijev in vse ostale spremembe. Rešilo ga je najverjetneje prav to, o čemer pripovedujem: neposrednost, živa sočasnost. Gledališki dogodek, ki zdajle traja, ne bo nikoli več točno tak. Jutri bo, hote ali nehote, drugačen. Nanj bo vplivalo na tisoče različnih dražljajev, tudi valovanja v širšem družbenem kontekstu. Besede "aktualnost" ne maram, zato bom rekla, da ima gledališče moč in priložnost in dolžnost biti odzivno.
Gledališče je živa umetnost. Prenos dramskih zgodb se dogaja v interakciji med igralci in občinstvom, za vsako produkcijo pa stoji še vrsta drugih ustvarjalcev. Ta hip to kolesje, zaradi ukrepov za zajezitev novega koronavirusa, stoji. Kako to občutite v Mestnem gledališču ljubljanskem oziroma v širšem gledališkem krogu?
Zaradi tragično hitre širitve virusa v sosednji Italiji smo se Slovenci hitreje in bolj disciplinirano organizirali. V nekaj dneh so bili odpovedani vsi množični dogodki, med katere spadajo seveda tudi gledališke predstave. Prenehali smo z vajami za nastajajoče projekte, ker so gledališke vaje pač povezane tudi s telesno bližino vseh vpletenih. Posledično je zastalo tudi delo tistih, ki v zaodrju skrbijo za izvedbo predstav in vaj... Večino opravil smo začasno prestrukturirali v delo na domu.
Gledališča ste v tem času ponudila izbrane predstave na spletu. Zakaj se vam zdi vsaj ta pot ohranjanja stika z gledalci pomembna v teh časih, čeprav ne more in ne sme postati dolgoročna rešitev. Gledališče je vendarle kraj druženja, združevanja...
Seveda. Točno tako. Video dokument ne more zamenjati neposredne gledališke izkušnje. Posnetek je vedno le informacija. V normalnih življenjskih razmerah sem izrazit nasprotnik tovrstnega predvajanja. A glede na trenutno stanje in prekinjeno tesno zvezo, ki jo ima MGL s svojim gledalci, sem z odobravanjem sprejela predlog kolegice Simone Belle, ki pri nas vodi PR oddelek. in pričeli smo z akcijo na spletu. Odzivi so zelo dobri.
Kako pa ta hip vaši igralci skrbijo za ohranjanje kondicije in ali se utegne zgoditi, da bi izgubljene termine predstav morda nadoknadili tekom poletja ali jeseni? Bo izgubo sploh mogoče nadoknaditi?
Lahko si predstavljate, da ves čas preračunavamo in pripravljamo različne simulacije notranjih ukrepov. Sama računam, da bomo z nekaj spremembami repertoarja naslednje sezone in z uvedbo še več zasedbenih vzporednic v roku 12 mesecev nadoknadili zamujeno. To je res kar mučno in napeto preračunavanje. Na trenutke si želim, da bi, tako kot Butalci cerkev, lahko čudežno razmaknila koledarske postavke.
Igralci so za čas dela na domu dobili povsem konkretna navodila. Učijo se tekste, delajo dikcijske, pevske, dihalne vaje, ponavljajo in v mislih dograjujejo mizanscene, posvetujejo se s kolegicami dramaturginjami, večina ekip je prek spleta povezana tudi z režiserji. Poleg tega smo se vključili v eno od akcij Mestne občine Ljubljana: prostovoljci iz igralskega ansambla se po telefonu pogovarjajo z osamelimi starimi ljudmi. Zelo lepo.
Bi morda na tej točki namenili še nekaj besed o nevladnikih, ki delujejo na področju gledališča. Ti nimajo rednih plač kot člani ansamblov in so popolnoma odvisni od projektov, ki ta hip stojijo. Kaj bi njim in državi sporočili v teh časih?
Res je, kot pravite, samozaposleni so se znašli v groznem položaju. Veselijo me napovedi ministrstva za kulturo, da se bodo zadeve začele nemudoma reševati. Sama bom še okrepila tisto, kar že tako ali tako počnem: v okviru sredstev, s katerimi razpolaga MGL, bom omogočila delo čim večjemu številu samozaposlenih umetnikov. S tem v zvezi že oblikujem načrt, a o njem še ne smem podrobneje govoriti. Naj najin intervju končam z željo, da se ta mora čim prej srečno konča. Kljub gledališkemu kontekstu bi se želela zahvaliti in pokloniti tudi vsem tistim, ki v dneh divjanja te bolezni rešujejo in oskrbujejo druge.