Festival Mladi levi je nastal leta 1998 v okviru mreže Junge Hunde. Uvodoma so se v zavodu Bunker pri naboru predstav posvečali predvsem mladim ustvarjalcem, kasneje pa so, tudi zaradi razmaha sorodnih festivalov, vrata razprli zrelim umetnikom in predstavam, ki bi jih sicer težko zasledili v slovenskem prostoru. Poleg predstav pa Mladi levi nudijo veliko več. Festival vključuje številne dogodke, ki v dogajanje tkejo lokalno občinstvo in konference, vsako leto organizirajo koncert in piknik, letos pa bodo prvič poskrbeli za festivalsko kuhinjo.

Oblikovalka programa festivala Mojca Jug je dejala, da Mlade leve slikovito opisuje lanska otvoritvena instalacija Domine: "Gre za lepoto, performativnost, združevanje ljudi, povezovanje fizičnega mesta in iskreno veselje."

Nevenka Koprivšek, kot ste zapisali v uvodniku k Levopisu, je bilo eno od glavnih izhodišč ob ustanovitvi Mladih levov leta 1998, da bi ustvarili nov festival, kot "odprt prostor, ki priznava pravico do napake" in bo drugačen od tedanjih mainstreamovskih festivalov...

Nevenka Koprivšek: Pravica do napake se mi zdi že čisto filozofsko edini človeški način napredka človeštva. V primeru, da bi otrok že od rojstva vse vedel, bi se učili zastonj. Se pravi, napaka je konstitutivni del vsakršnega procesa - festivala, življenja, učenja ... česarkoli. Ključno je napake delati, moj profesor Jacques Lecoq bi pa dodal še, da jih je ponavljati neumno. Mi smo pri snovanju festivala pristali na to, da se ima mlad umetnik, tako kot priznan, pravico kaliti in se soočati s tujimi občinstvi. Menimo, da je to edini način, da se lahko razvije kot umetnik.

Konec 90. let je bil po Evropi razširjen tip tako imenovanega kataloškega festivala - ki sicer obstaja še danes -, na katerem se pojavljajo ene in iste predstave. Ene seveda zato, ker so dobre, druge pa zato, ker postanejo modne muhe. Prav tako mi je šlo tedaj na živce pozerstvo, v smislu mi smo najboljši teater na svetu, naše predstave so najboljše in se mi je velikokrat zdelo, da je bilo občinstvo po ogledu tako najavljenih predstav razočarano, ker je bilo na nek način zavedeno. Zato smo presodili, da bo tudi občinstvo hvaležno, če bodo predstave nepredvidljive in nove.

Vselej poudarite, da vas pri ustvarjalcih, ki jih vabite na festival, pritegne predvsem angažiranost, v odrskem pristopu, v temi ali pa kar v kombinaciji obojega...

Nevenka Koprivšek: Gledališče je najbolj efemerna oblika umetnosti, ki res živi zgolj v sočasnosti. Zato mi festivalske teme nikoli ne določamo vnaprej, ampak se pustimo presenetiti, kaj nas vsako leto najbolj pritegne. Seveda nas prvenstveno zanima sublimna funkcija umetnosti. Zaradi mene je lahko umetnost tudi samo lepa ali samo čustvena, pričakujem pa, da se me dotakne, razpre drug pogled, opozori na že pozabljeno ali pa na nekaj novega, kar samo slutiš.

Mojca Jug: Kot ljudje smo zelo občutljivi na dogajanje v svetu, na krize, odtujenost in prevlado materialnega. Letos bo festival posebej aktivističen prav zaradi odziva na vsesplošno krizo. Ko smo imeli borzo znanj in izmenjave, je bila v ospredju tema, če lahko res zgolj z denarjem kam pridemo ali pa imamo v sebi nekaj, kar lahko svetu daš. Teme izbiramo precej spontano, ampak zdi se mi, da jih vselej obravnavamo v pravem trenutku in na pravem mestu.

Ljudje so se na začetku spraševali, zakaj to počnemo. Ali imajo naši projekti sploh zvezo z umetnostjo. Naj omenim sodelovanja s kolektivom ProstoRož pri projektu Moja ulica ali pa projekt Onkraj gradbišča. Prepričani so bili, da se gledališče dogaja zgolj v gledališču - tam so vsi kostumirani, rodimo se in umremo na odru, nato pa odidemo domov. Nas pa zanimajo angažirani projekti, ki so pogosto tudi interaktivni v smislu sodelovanja občinstva in lokalnih prebivalcev.

Zadnja leta festival poleg predstav, koncerta in drugih dogodkov vključuje tudi manjše konference, na katerih osvetljujete aktualne teme v kulturi. Letos boste razmišljali, kako prelisičiti krizo. Kakšne poti vidite vi?

Nevenka Koprivšek: Krizo v kulturi bo težko prelisičiti. Veliko se pogovarjam s kolegi v tujini. Številni mislijo, da smo sredi krize, še več pa jih meni, da smo šele na začetku. Ne gre za to, ali bom čez deset let še imela službo, temveč bolj za dejstvo, da bo v prihodnje vse manj umetnosti, manj izobraževanj na tem področju, itd.

Mislim, da se moramo mi kot umetniški sektor začeti malo manj ukvarjati sami s seboj in z našim statusom in dejansko poiskati povezovalne moči z ostalimi sektorji ter stopiti v boj skupaj.

Kaj pa glede napotkov, da bi denar pridobivali na trgu?

Nevenka Koprivšek: Tega v Sloveniji ni, to je smešno. Mi smo se, že pred združitvijo ministrstev za kulturo in izobraževanje, začeli povezovati z izobraževalnim sektorjem, saj menimo, da je treba že mladim približati sodobno umetnost, da jo lahko nato razumejo tudi kot odrasli. Sodobna umetnost se sploh velikokrat odziva na potrebe mladih, sploh najstnikov, za katere je sicer zelo malo kulturne ponudbe. O takem povezovanju govorim.

Problem pa je v tem, da se kulturo napačno pojmuje kot sektor, ki zgolj visi na gospodarstvu, nihče pa v resnici ne pomisli, na kakšen način kultura poganja gospodarstvo in ostale sektorje. Izračunali smo, da smo v letu 2011 vse, kar je ministrstvo, pristojno za kulturo, vložilo v naš program, vrnili v državno blagajno samo preko davkov. Kaj šele, če pomislimo, koliko novih zaposlitev poganjamo, koliko storitev koristijo naši gostje, itd.. Ves ta denar se vrača v državno blagajno. Evropska analiza je pokazala, da kulturni sektor proizvaja več zaposlitev in državnega BDP kot celotna avtomobilska industrija.


foto Urška Boljkovac
Že deveto leto imate "domicil" v Stari mestni elektrarni, pred leti pa ste se odločili, da boste svojo ponudbo širili v javni prostor, med ljudi. Omeniti velja tudi vaš projekt Kulturna četrt tabor, ne morem pa mimo letošnjega odprtja, ki bo s predstavo Was ist Maribor? povsem delavsko obarvana. Ste prava neustrašna, umetniška ljudska brigada...

Nevenka Koprivšek: Letošnje odprtje bo poklon delavstvu, da. Pa ne samo delavstvu kot neki preživeti kategoriji ali delavstvu modrih ovratnikov, ampak vsem, ki delamo, da živimo in ne preživimo od kapitala. Tudi mi in vsi umetniki, ki jih gostimo, smo delavci. Ne gre zgolj za neko agitiranje, gre za obuditev emocij, ponosa in zanosa, da se spoštuje delo in da se kljub vsemu, kar nas obkroža, najdejo nove rešitve, alternative.

Lahko s tako akcijo posamezniku odpreš pot do umetnosti?

Nevenka Koprivšek: Vse naše projekte je spremljala začetna skepsa. Če pogledamo samo vrt. Vsi so dvomili, da bo koga zanimala zapuščena parcela sredi Ljubljane, sedaj vsi želijo imeti svojo gredico, prav tako so zelo uspešne garažne razprodaje na Taboru. Kultura ta hip v Evropi povečini ponuja vsebine za belopolto, bolj situirano in izobraženo občinstvo. A to ne pomeni, da moramo služiti le eliti. Mi namesto tega skozi umetnost ustvarjamo mehko tkivo, da se ljudje, ki živijo v našem okolju, počutijo del družbe. Menimo, da ima vsak pravico imeti dostop do sodobne umetnosti. In glede na pozitivne odzive v naši četrti, nam to uspeva. Umetnost le redko uspe spremeniti svet, ustvarja pa vzdušje, v katerem so spremembe možne in kjer lahko pogledamo izven ustaljenega reda in prevladujočega mišljenja.

Mladi levi so izredno priljubljen festival, ki zaradi vsebin pa tudi vzdušja vselej ostaja svež, aktualen. Zdi se, da ste se uspeli vsa ta leta prilagajati različnim situacijam, se jim prilagoditi in iz danega potegnili kar največ. Kakšno doslednost to zahteva od ekipe, ki je bolj ali manj enaka že od prve izdaje?

Mojca Jug: Prva stvar je, da je topel obrok vsak dan zagotovljen! (smeh) Šalo na stran. Nevenka je vedno zelo dobro začutila potencial pri človeku in skozi leta ustvarila izjemno ekipo. V Bunkerju je pomembno, da si "team player", vedno odprt in se od sodelavcev pripravljen naučiti kaj novega istočasno pa deliti svoje znanje z njimi.

Čeprav navzven delujemo kot zaprt krog, to nismo. Sprejemamo tudi nove ljudi, a vendarle vsi ne ostanejo, ker imajo morda drugačen način dela in niso za ta "hipuraj" tule. Nam pa ravno ta zelo ustreza. Veliko časa preživimo za kuhinjsko mizo, kjer se veliko pogovarjamo o projektih. Pri ekipi Bunkerja mi je všeč tudi to, da delimo skupne interese do gledališča in ljudi, po drugi strani pa je vsak specializiran za točno določeno stvar.