STA/Maja Čehovin Korsika, 20. 8. 2018

Boris Eifman: Zanima me odkrivanje neznanega v znanem (intervju)

Na 66. Ljubljana festivalu bo v torek in sredo gostoval Akademski državni balet Borisa Eifmana, tokrat s predstavo Čajkovski. PRO et CONTRA. V baletu bodo ustvarjalci skozi ples predstavili čustveni, predvsem pa umetniški svet velikega ruskega skladatelja. "Zanima me odkrivanje neznanega v znanem," je v dopisnem pogovoru poudaril Eifman.
:
:

Foto: Freeimages

Z Ljubljana festivalom vas povezuje dolgoletno sodelovanje. Vaš Akademski državni balet Borisa Eifmana je v Ljubljani gostoval že večkrat, nazadnje leta 2016 s predstavo Up and Down. Zakaj se radi vračate v Ljubljano in kako občutite naše občinstvo?

Ljubljana festival predstavlja izredno pomemben kulturni dogodek v evropskem kontekstu in združuje tako poznavalce plesne umetnosti kot tudi vse tiste, ki jih zanima visoka umetnost. Res je. Že nekaj let moj balet na festivalu predstavlja svoje aktualne produkcije in vsakič smo v Sloveniji naleteli na topel sprejem. Menim, da se je v teh letih v Ljubljani izoblikoval širok krog iskrenih poznavalcev sodobne ruske koreografske umetnosti. Upam, da bomo tudi v prihodnje še kdaj gostovali na festivalu.

Slovite po eksperimentalnih in drznih interpretacijah svetovnih literarnih klasik. V Ljubljani smo denimo imeli možnost v baletni preobleki videti Tolstojevo Ano Karenino, Brate Karamazove Dostojevskega, Cervantesovega Don Kihota ter Puškinovega Onjegina, ustvarili ste celo rusko različico Hamleta. V čem vidite največji izziv pretvarjanja teh velikih zgodb v ples, kolikšen odmik si dovolite od izvirnika?

Najtežje in zame hkrati tudi najpomembnejše pri naslanjanju na velika literarna dela je poiskati tiste nove ideje, semantične nianse in filozofske fasete, ki večini bralcev ostajajo skrite in jih je mogoče izraziti zgolj skozi plesni jezik. Zanima me odkrivanje neznanega v znanem, ne pa pripovedovanje dane zgodbe in razpiranje poznanih vprašanj. Moji baleti so zgrajeni na razmišljanjih in čustvenih izkustvih, ki se rodijo v stiku z nesmrtnim besedili. Mimogrede. Pred nekaj stoletji so plesni teoretiki zapisali, da mora biti balet intelektualno močna umetnost. Zato se sprašujem, zakaj se mnogim danes, v 21. stoletju, moja ustvarjalna metoda zdi nekaj, česar poprej niso nikoli videli.

Za Ljubljana festival ste povedali, da glasbo za predstave izbirate sami in jo razumete kot pomembno fazo koreografskega vzorca. Bi povedali nekaj več o tem. Če prav razumem, vas že sama glasba vodi v določen gib oziroma koreografijo...

Točno tako. Zato zmeraj trdim, da je skladatelj tisti pravi koreografov sodelavec. Skladateljeva dela mi dajejo potrebni ustvarjalni zagon, odprejo tok kreativne imaginacije. Če me glasba, pa naj bo še tako briljantna, ne navdahne za ustvarjanje koreografije in se iz harmonije ne porodijo plastične podobe, potem je ne bom mogel nikoli uporabiti v svojem baletu. Ko izberem glasbo za predstavo (in da to storim, poslušam na stotine zgoščenk, cel ocean del), lahko rečem, da so dramaturški temelji produkcije postavljeni. Šele nato sledi iskanje koreografskih rešitev. Tega, kako te nastanejo v moji domišljiji, pa ne vem natančno. Kreativni mehanizmi so nad razumevanjem samega umetnika.

V predstavi Čajkovski. PRO et CONTRA ste analizirali življenje in delo tega velikega ruskega skladatelja. Njegove skladbe ste že večkrat uporabili pri svojih predstavah. Vam je tudi osebno zelo ljub umetnik in zakaj je temu tako?

Čajkovski ni zgolj eden mojih najljubših skladateljev, on dejansko je moj najljubši. Njegova dela so bila prva glasba, ki sem ji v življenju prisluhnil. Nato sem si kot otrok ogledal balet Labodje jezero in doživel izjemen čustveni pretres ob spoznanju, da sem sposoben tako naravno sprejemati odrski svet. Glasba Čajkovskega me tako že desetletja duhovno oblikuje in mi pomaga pri ustvarjanju. Zame je neizčrpen vir umetniških idej, saj združuje tragedijo z radostjo do življenja, subtilen liricizem s svečanostjo. Je edinstvena čustvena moč.

Predstava Čajkovski. PRO et CONTRA je neke vrste nadgradnja vaše skladatelju posvečene predstave iz leta 1993 Čajkovski. Pravite, da vas je pri slednji vodilo vprašanje, zakaj je človek, ki je bil slaven in priznan že za časa življenja, pisal tako tragično glasbo. Kaj je bila iztočnica predstave, ki jo bomo kmalu videli v Ljubljani?

V produkciji iz leta 1993 sem se osredotočil predvsem na osebne odnose in drame Čajkovskega. V aktualni produkciji je ta komponenta sicer še vedno prisotna, a je bolj v ospredju skladateljeva ustvarjalna osebnost. Gledalec se bo ob gledanju baleta potopil v dela tega velikega skladatelja, mi pa se trudimo pokazati, kako velike mojstrovine nastajajo na podlagi vsakdanjih izkušenj, razočaranj in dvomov, in kako je tudi Čajkovski vse to uspel vtkati v svojo glasbo.

Pravite, da ste se pri tem baletu skušali poglobiti v svet "ustvarjalnega trpljenja" Čajkovskega. Kako pa vi doživljate svoje umetniško poslanstvo? Se strinjate, da se ravno iz trpljenja rojevajo največje mojstrovine?

Nekatere mojstrovine izhajajo iz avtorjevega trpljenja, druge pa, ravno nasprotno, odražajo njegov entuziazem, srečo. Na tako kompleksnem in neskončno raznolikem področju, kakršno je umetnost, nobena enačba ali aksiom ne delujeta. Seveda iz prve roke poznam "ustvarjalno trpljenje" in verjemite mi: za to spektakularno frazo se ne skriva nujno nek romantični vzvod. Je na primer kaj romantičnega za tem, da osem ur vadiš v baletni dvorani, ne glede na tvoje zdravstveno stanje ali splošno razpoloženje? Kljub vsemu je rezultat tega izčrpajočega, težavnega in požrtvovalnega dela - vsaj jaz v to rad verjamem - stvaritev, ki bo obogatila baletno umetnost in pustila pečat skozi stoletja.

Boris Eifman