Eva Kraševec, 16. 3. 2018

Neukročena trmoglavka

Slovensko stalno gledališče Trst, William Shakespeare UKROČENA TRMOGLAVKA, režija Juš A. Zidar, premiera 16. marec 2018.
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia

Ukročena trmoglavka je gotovo eno bolj kontroverznih dramskih besedil Williama Shakespeara in terja kar precejšen razmislek ob odločitvi za sodobno uprizarjanje. V tej komediji ne gre le za enostavno smešenje določenih lastnosti, temveč, kot je za dobre komedije značilno, za strukturni obračun z določenim družbenim problemom, ki ga mora premišljena sodobna uprizoritev izpostaviti in iz njega izluščiti relevanten pomen za današnji čas. Moč klasične komedije je v tem, da v marsičem presega zgodovinski okvir, v katerega je postavljena, in omogoča, da se v njeno osnovno strukturo umešča nov razmislek. Tokratna uprizoritev se osredotoča na odnos med ustaljenimi družbenimi konvencijami in drugačnostjo. Trmoglavka v svojem bistvu predstavlja paradigmo drugačnosti, neuklonljivosti in neprilagojenosti. Drugačnost pa v sodobnem svetu povzroča velik strah. In če je v današnjem času potrebno karkoli ukrotiti, je to prav strah pred drugačnostjo – trmoglavka pa naj ostane neukročena.

Na prvi pogled je Shakespearova Ukročena trmoglavka zgodba o ženski, ki jo je treba prilagoditi pričakovanjem družbe – oziroma ukrotiti. Tega podviga se premišljeno in temeljito, po mojem mnenju tudi precej sadistično, loti mladi plemič Petruccio. Vendar pa je odnos do drugačnosti v današnjem svetu mnogo bolj kompleksen od tovrstnih strategij. Drugačnost je vedno predstavljala odstop od norme  – in če so se v Shakespearovem času dejansko zmogli smejati nasilnemu družbenemu prilagajanju, je to z vidika sodobne percepcije družbene neenakosti problematično in bi se strategiji krotenja upornega posameznika oziroma posameznice le s težavo smejali. Drugačnost je v današnji družbi prisotna na različnih ravneh in marsikomu ustreza, da obstaja prav v podrejenosti postavljen normi, saj je to pomembno za vzpostavljanje moči in reprodukcijo družbenega reda. Vendar pa pri Ukročeni trmoglavki ne gre le za to.

Ali želimo spregovoriti skozi feministični diskurz, ki si zadaja nalogo razreševanja tako zgodovinske kot fenomenološke zagate med spoloma? Na neki točki tega dramskega besedila je to gotovo potrebno, saj tematizira odnos družbe do ženske, patriarhalne odnose med družinskimi člani in navsezadnje tudi odnos med žensko in moškim, vendar pa vzpostavljanje ali celo razreševanje problema bodisi moške prevlade bodisi ženske superiornosti ni smoter tokratne uprizoritve. V komedijo je dejansko že vpisano, da nosilci moči tako v intimnem kot tudi v družbenem smislu niso zgolj moški. V tem Shakespearovo delo presega miselnost ne le svojih sodobnikov, temveč tudi mnogih intelektualcev iz poznejših obdobij. V Trmoglavki je Shakespeare izpisal ženski vlogi z radikalno različnima strategijama. Bianca je tista, ki se popolnoma zaveda svoje moči in se je pripravljena za dosego svojega cilja podrejati vsem družbenim pravilom, ne glede na to, kako neumna in nebistvena so zanjo: ugajanje očetu in snubcem, vztrajanje v submisivnosti in samoobjektivaciji ter vzdrževanje norme – na vse to pristaja, vse dokler ne pridobi želene pozicije. Catarina pa je tista, ki ni pripravljena odstopiti od svojega stališča, bije tako rekoč simbolni boj, od katerega morda sama ne bo dobila tega, kar bi si želela. Nasprotuje družbenim konvencijam, ki ponižujejo integriteto posameznika, in je zaradi svojega stališča pripravljena izgubiti vse. Catarina je v današnjem svetu pravzaprav ogrožena vrsta. In prav zato je to zgodbo vredno odigrati.

Na drugi strani so seveda moški, snubci, ki si prizadevajo, da bi njunega očeta Battisto prepričali o svojih zetovskih kvalitetah. Njihove strategije so teatralne, poslužujejo se preoblek in zamenjave identitet – za razliko od neposrednega Petruccia poskušajo priti do Biance po ovinkih in z uporabo različnih trikov. Vsak od njih ima določeno orožje v tej igri, ki pravzaprav govori o snubitvah in o ljubezni, kar v tradicionalnem smislu seveda ni nujno povezano. Skupaj ustvarjajo mrežo odnosov, ki v ničemer ne odstopa od konvencij časa in komedijske dramske zvrsti. Obenem pa, kot je značilno za vse komične like v zgodovini dramatike, jemljejo sami sebe smrtno resno. Vsak od njih meni, da ta zgodba govori prav o njem, in vzpostavlja sebe kot osrednjega protagonista komedije. Shakespeare spretno uporablja komedijska sredstva in zajema tudi iz bogate tradicije commedie dell’arte ter iger, ki jih je poznal in iz katerih je tudi vsebinsko izhajal. Ukročena trmoglavka naj bi bila napisana med letoma 1590 in 1592. Obstajajo hipoteze, da je Shakespeare Trmoglavko napisal že prej in da gre dejansko za njegovo prvo komedijo. Prvič je bila objavljena v folijski izdaji leta 1623 in je edina avtorizirana verzija besedila. Med komedijami v folijski izdaji je enajsta po vrsti in obsega dvaindvajset strani. Shakespeare je za pisanje Ukročene trmoglavke uporabil dva prepoznavna vira, v angleščino prevedeno Ariostovo igro z naslovom I suppositi ter angleško igro neznanega avtorja s skoraj identičnim naslovom A Taming of the Shrew, ki naj bi domnevno nastala pred Shakespearovo komedijo. Vendar Shakespeare ne bi bil Shakespeare, če ne bi obeh iger nadgradil s svojo domišljijo in v svojo mojstrovino vnesel tako kompleksnosti kot umetelnosti, ki je njegovo Ukročeno trmoglavko (The Taming of the Shrew) povzdignila visoko nad komedije, iz katerih je izhajal. Ukročena trmoglavka drži zrcalo domačijskemu življenju, če je dobro odigrana, lahko spodnese tudi obvladanost gledalcev. Pravi vir za Trmoglavko naj bi bila dejanska Shakespearova izkušnja življenja v Warwickshiru, tamkajšnje meščanske taverne in ulice ter različne ženske v vseh mogočih stanjih, njihova pričakovanja, frustracije, zmage in predaje. Najgloblji viri za Trmoglavko pa menda izhajajo iz ljudskih zgodb in balad, ki jih je Shakespeare poslušal v otroštvu, to so preproste zgodbe o trmastih ženah in kotlarjih, ki so vtkane v modno kompleksnost italijanske komedije. Kot zanimivost naj omenim, da obstaja tudi nadaljevanje Ukročene trmoglavke, in sicer igra z naslovom The Women’s Prize or The Tamer Tamed, jakobinska komedija Johna Fletcherja, ki govori o tem, kako se je po smrti svoje prve žene Petruccio vnovič poročil in pri tem sam postal ukročeni trmoglavec – njegova nova žena Maria ga v igri namreč kroti z vzdržnostjo, pri čemer so razvidni vplivi Aristofanove Lizistrate.

Sicer pa je posebnost Ukročene trmoglavke uvod, ki vpeljuje igro v igri. Osrednji lik uvoda je pijani kotličkar Christopher Sly, ki ga plemič prepriča, da je gosposkega stanu; zgodba deluje kot nekakšna predigra oziroma gledališka šala ter predstavlja izvirno gesto, edinstveno v Shakespearovem opusu – okvir, ki uvaja igro, vendar s to posebnostjo, da je ob zaključku ne zapira. Priznani shakespearolog Harold Bloom meni, da je to namerno – Sly naj bi na koncu komedije ostal v svojem snu, kot tudi Catarina in Petruccio v veri srečnega življenja. Uvod nas tako uvede v gledališče samo, v igro v igri in opozori na to, da gre pri tem za igranje z luzijami in pozicijami moči. Christopher Sly je lik, ki najverjetneje izhaja iz Shakespearove osebne izkušnje in slikovito prikazano warwickshirsko okolje je najverjetneje Shakespearov spomin na njegovo deželo. Za to ne obstaja literarni vir. Tudi Slyeva zmedenost je del dramatikove fantazije ali izkušnje. Sly je presajen na obstoječ obrazec – zgodbo »le dormeur éveillé« – moža, ki misli, da je v nebesih.

Ukročena trmoglavka spregovori o identiteti, in sicer: ali sem, kar mislim, da sem? In še: kaj sem, če nisem to, kar mislim, da sem? Pri tem je potrebno podrobno pogledati na vloge, ki jih igramo v vsakdanjem življenju za ohranitev suverenosti in, kot pravi Goffman v Predstavljanju sebe v vsakdanjem življenju, razumeti gledališče in njegove mehanizme, da bi razumeli socialne vloge in rivalstvo za pozicijo moči v vsakdanjih odnosih. To je tudi Ukročena trmoglavka: poigravanje s pozicijami moči, iskanje mehanizmov in strategij v besedilu, ki ga je Shakespeare napisal iz lastne izkušnje odnosov, igra vlog, vzpostavljanje družbenih antagonizmov, posameznikove strategije za pridobitev moči itd. Vsak igralec vzpostavi in zagovarja svoj lik in ob tem se postavljajo vprašanja: kdo sta dejansko Catarina in Petruccio in kaj je vrednost nekonformizma v današnjem svetu? Kdo so Bianca, Lucencio in Ortensio? Kdo je Battista? V kakšne družbene vloge so ujeti? Kam pelje prilagajanje na vsako zahtevo družbe? Kakšna je alternativa? In slednjič, ali igramo farso ali filozofsko komedijo?

 

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

SSG Trst, William Shakespeare

Povezani dogodki

Eva Kraševec, 5. 11. 2016
Kaj je KOLS?
Eva Kraševec, 17. 6. 2015
La Justice med idealom in resničnostjo