Navdihnjeno z delom F. Kafke.
V absurdni avtobiografski drami se lik, nekakšen alter ego Taubija, vedno znova znajde pred zaprtimi vrati, ki vodijo do različnih uradnikov, ki bi mu morali pomagati pri rešitvi njegovih vprašanj ali problemov. Vratar, ki čuva dostop do birokratskega aparata, nekakšen sodobni Cerber, vsakič najde razloge, zakaj se lik ne more podati skozi vrata do svojega uradnika in posledično rešitve. Ta absurdna situacija se ponavlja in atmosfera postaja vedno bolj moreča in kafkovska. Gledalec, ki potuje skupaj z njim se cel čas sprašuje o usodi posameznika, ki ga kolesje sistema neusmiljeno melje in ne omogoči nobenega napredka, rešitve ali pomoči.
Prav lastna izkušnja avtorja, ki je botrovala nastanku tega besedila, nas opominja v kako krutem in krhkem svetu živimo, da človekove pravice niso vedno spoštovane in da je socialna država ideal h kateremu šele stremimo. Uprizoritev razvija občutljivost za ogrožene in ljudi na robu, hkrati pa govori o osebni moči, ki posameznika spodbuja, da vse ovire premaga in se uspešno spopade tudi z izkušnjo brezdomstva.
Rok Andres
