Striček Vanja, ki sem ga konec 80-tih (premiera je bila 9. decembra 1988), ravno v času, ko sem končala študij in začela delati v gledališču, gledala v SSG, je en številnih Čehovov, ki sem jih gledala v svojem življenju, a eden redkih, ki so mi ostali v izrazitem spominu. Bila je močna in impresivna predstava, zaznamovana z invencijo Dušana Jovanovića in velikimi igralci, rahlo kontroverzna z razcepitvijo naslovnega lika v dve osebi, ki je po svoje artikulirala Vanjino ambivalentnost (igrala sta ga Vladimir Jurc in Tone Gogala), pa tudi z injekcijami morfija v zaključku (kot bi bilo v neznosnem obupu in razočaranju samo pod vplivom droge mogoče vztrajati pri tistem slovitem Sonjinem verovanju: »Odpočila si bova! Odpočila si bova!«, na las podobnem Irininemu v Treh sestrah: »In le še malo, se zdi, pa bomo spoznale, zakaj živimo, zakaj trpimo …« – tako nori so ti zaključki pri Čehovu, v katerih se obup meša z vztrajanjem in vero v prihodnost!). Tudi nekaj polemik je vzbudila (in jih bo najbrž tudi naša. Spomnim se celo, da se je kritik v Delu elegantno zatekel v ponovitev Jovanovićeve geste in napisal dve kritiki, pozitivno in negativno, eno za drugo), a dosegla lep uspeh (tudi gostovanje v domovini Čehova, Rusiji, pravzaprav takrat še SZ). In v naslednjih sezonah je SSG uprizoril še dve veliki igri tega avtorja.

Včasih se zazdi, da Čehova igramo kar naprej, ne samo v Trstu, ne samo v Sloveniji, povsod. In mnogokrat se pojavi tudi misel, da ga igramo premalo, pravzaprav, da ga že predolgo nismo igrali in bi se nujno morali ponovno spopasti, srečati z njim. Dvojna, pravzaprav ambivalentna je ta prevzetost gledališčnikov in gledalcev s Čehovom, skoraj podobna načinu, po katerem je Jovanović razcepil lik Vanje, med upornika, ki bi vse razbil in razsul, in ljubečega melanholika, ki pristaja na svet, kakršen pač je. Ljubimo ga, igralci in gledalci ga ljubijo, tudi sama ga ljubim: tako zelo je gledališki, tako človeško občutljiv in tako zelo moderen v svoji površinski konvencionalnosti, tako univerzalen in obenem tako intimno blizu čutenju, ki je samo moje, moje za vsakogar. Vselej, vsakič na novo bi se želela srečati z njim. A obenem ga tudi sovražim in poznam mnoge, ki ga sovražijo, zlasti na odru, kjer je lahko včasih, celo največkrat, tako strašno konvencionalen, z vso to občutljivostjo, ki ne prebije usodnega risa uglajenosti, staromodno meščansko, z vso psihologijo in poezijo, ki sta tako zelo ruski, da ju niti ne znamo pravilno ujeti (a sem enega najbolj meščansko neobčutljivih Čehovov – in bil je prav Striček Vanja – videla ravno v Rusiji; niti avtentična lokacija niti nacionalna gledališka tradicija pri tem ne pomagata). Pri tem dobro vemo, da Čehov ni to: ko ga berem, Čehov nikoli ni staromoden niti konvencionalen, na odru pa skoraj vedno. Pa čeprav je pisan za oder in tako zelo gledališki. A kako ga najti, kako ga uprizoriti, da bi segli do Čehova tam, kjer je vselej živ?

Gotovo je mogoče. Tudi sama sem že videla nekaj izjemno silovitih uprizoritev Čehova, celo ultimativnih. Med njimi je bila taka, ki je velikega avtorja uprizarjala v znamenju »zvestobe originalu«, zasledujoč popolno realizacijo besedila in tradicijo psihološkega realizma (seveda pa je bila tradicija v ta namen na novo iznajdena in zvestoba fingirana oziroma umetno ustvarjena). Bilo je tako zel pretresljivo, da sem potem kar nekaj časa verjela, da je Čehova treba uprizarjati samo tako: zvesto zasledujoč besedilo in gledališki način, za katerega je bilo napisano. In videla sem tudi silovite uprizoritve, ki so vse v besedilu, zlasti pa tradicionalni gledališki način, obrnile na glavo, razrezale igro in jo na novo napisale … in tako odkrile pravega Čehova, pravzaprav tisto živo, kar je v njegovih igrah neminljivo. In seveda sem potem nekaj časa verjela, da je Čehova treba uprizarjati samo tako, da ga razstreliš in na novo sestaviš. Tudi do teh načinov uprizarjanja sem ambivalentna, pravzaprav dvojna, razcepljena kot lik Vanje v Jovanovićevi tržaški uprizoritvi. Nobenega pravega modela ni; samo želja, ki se vsemu navkljub vztrajno vrača, in z njo nuja, da iščemo novi način.


Foto: Toni Soprano
Striček Vanja, še enkrat Striček Vanja. Neizpolnjeno življenje, provinca in posestvo, ki zahteva trdo delo, a ne prinaša pravega dobička, ljubezni, ki križajo ena drugo, neozdravljivi bolniki in gozdovi, katerih lepote nihče ne zna ceniti in bodo zato izginili, lepa ženska, ki je vse okužila s svojo lenobo, in egoistični starec, ki skrbi samo zase, a se mu vendar, prav zato vsi podrejajo … in tokrat po Nejcu Gazvoda tudi kuhar, novi dvojnik Vanje, njegova senca, izzivalec, upornik, ki ga pripravi do tega, da tokrat res ustreli – a zgolj njega samega, svojo lastno upornost.

V besedilu, ki ga je za našo uprizoritev napisal Nejc Gazvoda in ki je v pisavi in dramaturški strategiji tako zelo drugačno od Čehova, je skoraj ves Čehov. A pognan je v višjo prestavo, hiter in zgoščen, pri tem pa so v njem izrečene tiste stvari, ki pri Čehovu vselej ostajajo zamolčane, tudi zgodijo se stvari, do katerih pri Čehovu nikoli ne more priti, z umorom vred. Divji je in nemara tudi brutalen, predvsem pa zelo telesen. Tak je, kot je naš svet skoraj sto dvajset let po nastanku Strička Vanje Čehova (napisan je bil 1897), Striček Vanja kot ga doživljamo danes. V njem je še vedno poezija. In vprašanje o neizpolnjenem življenju, s katerim se (morda ne samo okrog petdesetega, kjer smo zdaj Ivica, Robi in jaz) vsake toliko moramo soočati vsi.

Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list (PDF / 4477 Kb)