Mitohondrijski zid je zamišljen kot skupinska zidna poslikava, ki predstavlja molekularno pokrajino, osredotočeno na mitohondrij, organel z lastnim genskim zapisom, ki se deduje skozi žensko nasledstvo. Kot metafora mitohondrijske dediščine je ustvarjanje zidne poslikave nekakšna simbolna zapuščina žensk, ki živijo v mestu in obiščejo Ljubljano v času festivala.

Dogajanje na zadnji festivalski dan 22. Mesta žensk se je začelo v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana, kjer je bila od 11. do 18. ure predstavljena interaktivna zvočna instalacija Vrtovi govorijo umetnice Tanie El Khoury. V Galeriji Škuc pa je pod vodstvom Ane Čigon od 12. do 17. ure potekal Feministični WikiMaraton 2016. Maraton je namenjen pisanju Wiki člankov o slovenskih umetnicah, ki so sodelovale na Mestu žensk od leta 1995 do danes.

Pomemben fokus letošnje izdaje je bila vsakodnevnost. "Umetnica in njeno delo. Kakšna so presečišča med tema poloma in kako v vsakodnevni realnosti iščemo razpoke za drugačno sobivanje v prostoru," je pred začetkom povedala umetniška vodja Teja Reba. Transdisciplinarni festival je vključeval uprizoritve, plesne predstave, glasbo, performanse, tudi ena na ena in v manjših skupinah, instalacije in razne delavnice. Velik poudarek letošnje izdaje je bil na diskurzivnemu delu.

Festivalsko segrevanje je potekalo v Tovarni Rog. Druženja so se udeležili številni soorganizatorji iz ljubljanski javnih ter zasebnih zavodov, posamezniki in posameznice. Prav tako je festival zaokrožil dogodek v avtonomni kulturni coni, saj organizatorice verjamejo, da so prav takšne cone, skupaj z vsebinami nevladnega sektorja, ključne za razmislek o novih strukturah delovanja.