Žan Perko je študent četrtega letnika gledališke igre in umetniške besede na AGRFT. Širši slovenski javnosti je svoj igralski talent predstavil še kot srednješolec, z vlogo  Piksija v mladinskem filmu Distorzija, kasneje pa še v kratkem filmu Igorja Šterka Every breath you take. Poleg akademijskih produkcij je igral v predstavi Vračanje (Mini teater) in v ulični predstavi Mati Korajža (Ana Desetnica). Je prejemnik študentske Prešernove nagrade za vlogo Staneta v kratki TV drami Potenje morskega ježka.

Zakaj igra?

Moja odločitev za študij igre je prišla zelo naravno. Ko sem v četrtem letniku gimnazije dobil knjižico, v kateri so bili navedeni vsi možni poklici, sem v njej začel črtati vse tiste stvari, ki me niso zanimale. Na koncu sem se pričrtal do štirih poklicev, in igra je bila smer, ki sem se je najmanj ustrašil.

Kaj bi bil, če ne bi bil igralec?

Veterinar. (Opravljal sem prakso na veterinarski kliniki in med operacijo skoraj bruhal. Potem sem par dni še vztrajal pri božanju kužkov, ki so bili na okrevanju, in se nato raje poslovil.) Socialni delavec. (Čeprav se mi zdi, da imam mogoče malo preveč empatije do ljudi in živali, da bi lahko v tem delu bil res uspešen in koristen.)

Tekst Ivane Sajko Evropa se vehementno poigrava z osnovnimi principi dramske naracije. Klasični dialog je zamenjan z monološko strukturo (v naslovni vlogi Evrope nastopa Barbara Cerar), ki jo sekajo vaše intervencije. Si se kdaj že soočil s tako radikalno dramsko pisavo? Prvo branje je bilo verjetno kar zanimivo ...

Prvič se soočam s tovrstno dramsko pisavo. Tekst se mi je na začetku zdel kot surov kos mesa, ki ga je treba obrezati, zmleti in iz njega narediti čevapčiče. Čeprav sem že ob prvem branju imel ogromno asociacij, slik in občutkov, ga je bilo zelo težko »prijeti«. In potem gledam Barbaro, kako se je soočila s tem korpusom besed, kako je tekst ukrotila in jo lahko samo občudujem. Evropa nedvomno zahteva močno igralko in močnega režiserja.

Med procesom dela smo prišli tudi do točke, ko ste si igralci za inspiracijo izbrali like iz animiranih filmov in na podlagi njihovih temeljnih karakteristik iskali svoj lik. Ti si se odločil za lik Jaja iz češke risanke Jajo in Pajo. Kaj je bilo tisto, kar te je pri njem najbolj pritegnilo?

Všeč mi je bilo njegovo navdušenje. Jajo lahko v vsaki, še tako majhni in na videz nepomembni stvari najde nekaj, kar ga popolnoma prevzame. Žalostno je, da v tem svetu, ki je tako prepoln različnih dražljajev, ne znamo in ne zmoremo več najti radosti v majhnih stvareh.

Kakšen se ti zdi (z igralskega stališča) način gradnje lika iz fizisa, ne pa iz psihologije in zapisanih črk?

Fizično gledališče mi je bližje, bolj domače. Nekako naravno mi je, da stvari izhajajo iz telesa. Pri kreiranju vlog večina impulzov tako ne prihaja iz moje glave, ampak iz fizisa. Mogoče je to malo povezano tudi z akademijsko produkcijo Berenike, kjer smo delali tako, da je vsaka beseda morala priti iz telesa.

Pomemben element predstave so tudi songi, ki jih boste v živo (ob spremljavi klavirja in bobnov) odpeli in odplesali. Vsak je žanrsko obrnjen v svojo smer in – predpostavljam – kar precej izvedbeno in interpretacijsko zahteven.

Songi sami po sebi niso tako zahtevni – ne izvedbeno in ne interpretacijsko. Zahtevni postanejo takrat, ko moraš hkrati peti, izvajati koreografijo, ostati v svojem liku in zraven misliti še na to, ali si preblizu ali predaleč od mikrofona.

Tvoje želje/načrti za prihodnost?

Želim si, da bi si skuhal kosilo, šel na izlet, v hribe, na morje, da bi bil malo zunaj, na soncu ... In da bi si našel dom.