Sara Gorše je študentka četrtega letnika igre in umetniške besede na AGRFT.

S filmom in gledališčem se je srečevala že v okviru Akademije Anton Podbevšek teatra. Od svojega četrtega leta tudi pleše; hip hop, jazz balet, sodobni ples ... Poleg akademijskih produkcij, med katerimi velja posebej izpostaviti avtorski projekt Tik pred revolucijo: Mladost, je sodelovala pri koncertnem dogodku MGL & AGRFT Rocks.

Zakaj igra?

Ker sem tako čutila in se potem za to pot odločila. Ne vem. Zakaj pa ne, sem si rekla v četrtem letniku gimnazije in šla na sprejemne izpite. Vesela sem, da sem izbrala ta študij, veliko sem se naučila.

Kaj bi bila, če ne bi bila igralka?

Mogoče profesorica matematike ali pa zgodovine.

Tekst Ivane Sajko Evropa se vehementno poigrava z osnovnimi principi dramske naracije. Klasični dialog je zamenjan z monološko strukturo (v naslovni vlogi Evrope nastopa Barbara Cerar), ki jo sekajo vaše intervencije. Si se kdaj že soočila s tako radikalno dramsko pisavo? Prvo branje je bilo verjetno kar zanimivo ...

Prvo branje ni bil tak šok, saj sem tekst brala kot izredno čustven in zanimiv monolog mame Evrope. Ko pa sem ugotovila, da se bomo morali v tej zgodbi znajti tudi ostali liki, je postalo težje. Podpirati je izredno težka igralska naloga, vsaj sama tako mislim. Težko je biti konstantno prisoten pri pripovedi nekoga drugega, vendar je to super izziv, s katerim smo se vsi spopadli.

Med procesom dela smo prišli tudi do točke, ko ste si igralci za inspiracijo izbrali like iz animiranih filmov in na podlagi njihovih temeljnih karakteristik iskali svoj lik. Ti si se odločila za animirani lik kultne Betty Boop. Kaj je bilo tisto, kar te je pri njej najbolj pritegnilo?

Do lika Betty Boop sem prišla po naključju. Želela sem raziskovati lik upornice/gusarke, vendar nisem našla nobenega karakterja, ki bi me dovolj pritegnil. Gledala sem stare risanke in med njimi našla Betty Boop. Bila mi je smešna in prikupna, vendar mi je njena ženskost ustvarjala neko tesnobo in neprijetnost in ravno zato sem se odločila, da bi bilo mogoče dobro, da se preizkusim.

Kakšen se ti zdi (z igralskega stališča) način gradnje lika iz fizisa, ne iz psihologije in zapisanih črk?

Meni osebno tak način dela leži. Še posebej za ustvarjanje likov, kot so iz risank, ki so izredno izraziti v svojih atributih. Vendar je za vsak lik drugače. Drugje je pač potrebno pristopiti iz druge strani.

Pomemben element predstave so tudi songi, ki jih boste v živo (ob spremljavi klavirja in bobnov) odpeli in odplesali. Vsak je žanrsko obrnjen v svojo smer in – predpostavljam – kar precej izvedbeno in interpretacijsko zahteven.

Songe v naši uprizoritvi dojemam kot močno atmosfersko podporo Evropinemu monologu in kot močan izraz mnenja oz. notranjega sveta Evropinih otrok. Glede na to, da imamo otroci namesto teksta večinoma songe, je to naš poglavitni izraz in takrat smo najbolj živi. Uživam v petju in plesu, zato sem se z veseljem pripravljala za te dele predstave. Naši songi se mi osebno zdijo super. Davor je opravil super delo, saj si jih vsak dan popevam.

Tvoje želje/načrti za prihodnost?

Uf, veliko je želja. Želim imeti pokojnino in vnuke. Želim si biti zadovoljna in mirna. Ha.:)