Lena Hribar je absolventka gledališke igre in umetniške besede na AGRFT. Njen letnik je za zaključni produkciji 1891 in Zdaj letim! prejel akademijsko Prešernovo nagrado. Igra v predstavah Jaz, jaz, jaz, Na most (Gledališče Glej) in Prevare (MGL), svoj glas pa pogosto posoja tudi animiranim junakom v sinhroniziranih risankah. Igro in petje je združila z nastopi v The Best of Musical (z Big Bandom RTV Slovenija), MGL & AGRFT Rocks in na mednarodnem tekmovanju v gledališkem petju (Poljska, 2012). Je bodoča mlada voznica in solastnica najbolj znanega gledališkega papagaja v Sloveniji.

Zakaj igra?

Zakaj pa ne? Imam možnost, da se potapljam v svetove, o katerih se mi drugače ne bi niti sanjalo, se o njih sprašujem, jih raziskujem, prenašam naprej ... Predvsem zato. Ker mi to omogoča, da me vsak proces, vsak projekt malo spremeni, mi odpre en notranji prostor, ki bi drugače lahko ostal za vedno zaklenjen. Zaradi magičnih trenutkov, ki mi omogočajo, da za vedno ostanem otrok. In ker ne bi za nič na svetu zamenjala trenutka, ko kostumograf na vajo prinese vrečo kostumov in se lahko preoblačim po mili volji.

Kaj bi bila, če ne bi bila igralka?

Verjetno umetnostna zgodovinarka. In mama. Mama umetnostna zgodovinarka. S tono knjig o italijanski renesansi. Z rožami, ki bi verjetno zdržale dlje kot zdaj, ker bi imela več časa za zalivanje, gnojenje in obrezovanje. Z malo trgovinico skandinavskih dizajnerskih stvari za dom. Opremljala bi lokale, trgovinice, salone in stanovanja. Bila bi zadolžena za decembrsko okrasitev Ljubljane. Tega sem si vedno želela. Da bi bila Ljubljana po dolgem času spet čarobna in ne vesoljska. Ali pa bi delala v živalskem vrtu, trenirala morskega leva in doma gojila papagaje. Predvsem pa bi bila vikendaška izletnica, kar si z obstoječim urnikom težko privoščim. Mogoče tudi kostumografka v teatru. Ali pa lektorica. Taka prijazna, ampak »picajzlasta«.  Dosegla bi, da noben igralec na odru ne bi nikoli več rekel NIDŽVEČ. No, pa smo spet pri gledališču.

Tekst Ivane Sajko Evropa se vehementno poigrava z osnovnimi principi dramske naracije. Klasičen dialog je zamenjan z monološko strukturo (v naslovni vlogi Evrope nastopa Barbara Cerar), ki jo sekajo vaše intervencije. Si se kdaj že soočila s tako radikalno dramsko pisavo? Prvo branje je bilo verjetno kar zanimivo ...

Res je, tekst se mi je ob prvem branju zdel nekakšna nepregledna gmota besed. Nisem točno vedela, o čem sploh gre, in kaj je zgodba, čeprav sem že takrat zaslutila lucidne momente, duhovitosti in vse, kar tekst sicer skriva. Se pa moraš do zgodbe počasi dokopati, kar je absolutno svojevrsten izziv – (spomnim se vaje, na kateri smo ugotovili, da pravzaprav ne vemo, o čem gre, in smo začeli lupiti tekst, stavek za stavkom, plast za plastjo kot čebulo, da smo se dokopali, do tistega sočnega, pravega). 

Po drugi strani pa tekst take »neobičajne« vrste zame ni bil prevelik šok, ker smo se ravno lansko leto ukvarjali s tekstom 1981, avtorice Simone Semenič, kjer sem imela ob prvem branju podoben vtis. Veliko strani, ogromno didaskalij, trije glavni liki, katerih zgodbe se prepletajo, preskoki iz preteklosti v sedanjost … Na začetku prava zmešnjava, ki se počasi sestavlja v celoto, ki pa mogoče ravno zaradi te kompleksnosti v sebi skriva močno zgodbo in sporočilo. Ravno tako je pri Ivani Sajko in ravno zato sta mi oba teksta zelo ljuba.

Med procesom dela smo prišli tudi do točke, ko ste si igralci za inspiracijo izbrali like iz animiranih filmov in na podlagi njihovih temeljnih karakteristik iskali svoj lik. Ti si se odločila za lik Male Mi iz risanke Mumini. Kaj je bilo tisto, kar te je pri njej najbolj pritegnilo?

Nekako mi je takoj skočila pred oči, ker sem bila kot majhna – in sem še zdaj, dosti starejša, čeprav ne precej večja – nora na risanko Mumini. Mama mi je morala vse risanke posneti na videokasete, tako da  sem jih potem lahko gledala in gledala, kolikor sem hotela. In na kaseti je pisalo MUMINI – MALA MI, tako da ni treba posebej poudarjati, kateri značaj mi je bil najbolj pri srcu. Ker je majhna, prebrisana, glasna, neutrudna, trmasta, jeznorita in ker ima VEDNO prav. Verjetno pa je bil dodatni motiv za izbiro tega značaja tudi dejstvo, da sem bila letos poleti na Finskem, ki je dom Muminov, in od koder sem delček njihovega sveta zagotovo prinesla s seboj.

Mala Mi je bila sicer izhodišče za gradnjo mojega lika, potem pa se je skozi proces spreminjala, preoblikovala, dobila neke drugačne, povsem nove specifike, ki niso več tako zelo Mala Mi, saj jih je bilo treba prilagoditi potrebam znotraj skupine, teksta in misli.

Kakšen se ti zdi (z igralskega stališča) način gradnje lika iz fizisa, ne iz psihologije in zapisanih črk?

Rada imam tak način, ker me dostikrat razbremeni prevelikega psihologiziranja in tuhtanja, kako naj kaj rečem in zakaj. Doživljam ga kot svojevrstno osvoboditev; kot bolj sproščeno pot iskanja lika (v primerjavi s hojo iz nasprotne smeri). Seveda je vse odvisno od tega, kaj nas zanima, za kakšen tip gledališča gre ... Ampak pri Evropi se mi je zdel to en dober način, kako zagrabiti vso stvar, da se premaknemo iz nekega realizma, čeprav to še zdaleč ne pomeni, da na poti ni bilo težav. Najprej je treba sprejeti odločitev, potem raziskovati, potem ugotoviti, da si odplaval od vsebine in se vrniti nazaj na vsebino in med tem ne pozabiti na fizis. Sem imela pa velikokrat občutek, da se malo igramo, kar mi je vedno všeč.

Pomemben element predstave so tudi songi, ki jih boste v živo (ob spremljavi klavirja in bobnov) odpeli in odplesali. Vsak je žanrsko obrnjen v svojo smer in – predpostavljam – kar precej izvedbeno in interpretacijsko zahteven.

Davor Herceg je car! Mislim, da vsak »komad« nosi nekaj, kar daje predstavi dodaten motor in zagon. Je pa – kot se seveda spodobi pri dobri glasbi – težavnost temu primerna. Gre za kompleksnejša večglasja in namerne disonance, ki jih je še posebej težko odpeti, če moraš zraven še migati na povsem drugačen (spet namerno, seveda) ritem, kot je ritem pesmi. Kot bi si nalašč malo zakomplicirali stvari, kar je včasih dobro, ker potem moraš res oboje – in glas in telo – obvladati do te mere, da eno ne ovira drugega in obratno. Ampak, upam, da bo na koncu izpadlo tako, kot mora, ker je vsaka pesem res klasa zase in v sebi že zaradi glasbe nosi neko posebno energijo in statement.

Tvoje želje/načrti za prihodnost?

Absolutno dokončati Akademijo. Zdaj čisto do konca, zares končati. Diplomo sicer že imam, a ker z njo ne morem kaj dosti, me čaka še magisterij. Februarja bo premiera naše magistrske predstave Služkinji, še prej pa me čaka začetek študija v LGL, Odvratne rime Roalda Dahla, česar se že zelo veselim. To bo moja prva predstava, namenjena otrokom, in mi predstavlja ogromen izziv. Otroci so vedno najbolj iskrena in zahtevna publika. Pa še tekst se mi zdi fenomenalen. Potem pa za konec sezone še predstava v SNG Maribor, ki je pravzaprav diplomska produkcija kolega Juša Zidarja. Projekt že nastaja in lahko rečem, da bo zagotovo nastalo nekaj norega, s super ekipo, ki jo imam zares rada. Med načrti je tudi to, da dobro vzgojim svojega skoraj polletnega papagaja. Če mogoče to ni bolj želja. In če smo že pri željah, je moja želja za prihodnost sodelovati z režiserji, ki me inspirirajo, delati z igralci, ki jih občudujem, igrati an odru z očetom, spoznavati nove ljudi, nove možnosti, predvsem pa rasti in imeti možnost, da moje želje postanejo moji načrti.