Živimo v milo rečeno čudnih časih. Časih razdorov, solidarnosti, razklanosti, dobrodelnosti, egoizma, požrtvovalnosti, požrešnosti ter poudarjene skrbi za mentalno zdravje. Človeška družba najverjetneje še nikoli ni izkusila toliko sočasnih nasprotujočih si stanj kot prav v trenutnem obdobju. Del tega čudnega vzdušja lahko vsekakor razknjižimo na virus, ki nam kroji vsakdan zadnji dve leti, vendar bi s tem stvari izjemno poenostavili.

Človeštvo je od nekdaj imelo mnenje o stvareh, ki so ga obkrožale. Toliko mnenja, pravzaprav, da so se zaradi njega bili pripravljeni vojskovati ali pa ne govoriti s sosedom do konca življenja. Močna prepričanja v lasten prav, ki znajo biti včasih zares zoprna, so pravzaprav temelj človeškega napredka. Lahko bi rekli, da smo tu, kjer smo danes, ravno zaradi prepričanja v lasten prav. Težava pa nastane, ko na istem območju istočasno biva več nasprotujočih si resnic.

Zadnji nabor proti-resnic se sicer res tiče epidemije in virusa, pa smotrnosti ukrepov, načina vodenja države in zaupanja v znanost – vendar je princip vzporednih resnic nekoliko starejši; koncept alternativnih dejstev je že nekaj let pred epidemijo uspešno vpeljal nekdanji predsednik ZDA. Tisti predsednik, ki je s svojimi dejanji iz dneva v dan dokazoval, da političnega dna preprosto ni moč doseči, kajti vedno obstaja nekdo, ki se lahko spusti še za odtenek niže. In ta princip alternativnih dejstev, ki so se ga z veseljem oprijeli tudi marljivi učenci lika in dela omenjenega vladarja, je dal nov zagon tudi predkoronskim temam, ki so še zdravju neškodljivo delile ljudi zgolj na partizane in domobrance, leve in desne ter naše in vaše.

V zelo podobnem predkoronsko polariziranem svetu se znajdejo tudi liki Bartlettove Snežinke. Zgodba se odvija v času po referendumu, ki je razklal Veliko Britanijo na pol in ki je na krilih praznih obljub blagostanja dosegel izstop iz Evropske unije. Ter v času krutega soočenja z realnostjo, ki je referendumu sledila.

Osnovni razkol med proevropsko hčerko in nekoliko konservativnejšim očetom, ki mu ni jasno, zakaj je hčerka odšla od doma, je na prvi pogled zelo banalen: na referendumu nista glasovala enako. Oče je glasoval za izstop iz EU, medtem ko je hčerka zagovarjala tezo, da bi bilo bolje ostati del evropske skupnosti. Pač manjše nesoglasje. V običajnih okoliščinah bi se zadeva tukaj zaključila. Vendar okoliščine niso bile ravno običajne: pred tremi leti jima je umrla soproga oziroma mama, žalujoči oče samohranilec se ni znašel prav najbolje z jezikavo najstniško hčerko, klima v državi pa je bila takšna, da je prej kot spravo podpirala razdor. Tako je zaradi vseh osebnih kot tudi splošnih okoliščin v osnovi preprosta debata z argumenti za in proti izstopu naenkrat presegla vse meje spodobne komunikacije. Ko je oče svoje racionalne argumente podkrepil še s položajem močnejšega in izkušenejšega ter s posmehovanjem utišal hčerko, ki je intuitivno in na čustveni ravni čutila, da izstop ne pomeni nič dobrega, je vrag odnesel šalo. Vzdušje v družbi je namreč ti dve stališči v tedanjih debatah pripeljalo do takih skrajnosti, da se jeznoriti skupini nista bili več sposobni srečati na pregovorni sredini, saj sta istočasno samozadostno obstajali vsaka v svojem varnem mehurčku na svojem koncu palice.

Nekaj podobnega se v teh trenutkih dogaja tudi v naših družinah, le da je za razliko od brexita pereča tema odnos do cepljenja. Tudi tu je položaj skrajno polariziran – do te mere, da ena skupina preprosto ne reagira več na argumente druge. Z lahkoto si je moč predstavljati podobno situacijo, kot se je zgodila pri Bartlettovih Andyju in Mayi, prav v vsakem slovenskem gospodinjstvu.
Kar nas pripelje do temeljnega vprašanja: ali sploh obstaja izhod iz tovrstnega položaja? Bartlett pravi, da obstaja. Zanj je sicer potreben manjši božični čudež in angel v vlogi mediatorja, predvsem pa pripravljenost, da se ločena gluha mehurčka ponovno združita in prisluhneta drug drugemu. Andyju in Mayi pomaga dejstvo, da sta od burne debate minili že več kot dve leti, kot tudi dejstvo, da je Andy za to, da bi ponovno videl svojo pogrešano hčerko, pripravljen narediti marsikaj. Za trenutek celo priznati, da obstaja možnost, da nima prav, in prisluhniti, zares prisluhniti, argumentom svoje hčere. Sprava med očetom in hčerko pri Bartlettu nikakor ni srečanje na sredini med dvema poloma. Andy je ob koncu večera še vedno trdno prepričan, da je bil izstop iz Evropske unije dobra poteza, in Maya izstop še vedno obžaluje, a glavni miselni preboj, ki ga oba naredita, je v tem, da v zdravem odnosu med dvema človekoma ideološki razkoli nimajo česa iskati. Andy je oče in Maya je hčerka, lahko se ne strinjata v tem, kateri sladoled je najboljši, a to ne bi smelo zrušiti njune družinske vezi.

Na nek način Bartlett ponudi izhod iz zagate polarizirane družbe: namesto da pri sogovorniku iščemo simpatijo, da ga na vse možne načine poskušamo prepričati, da bi se pridružil naši strani, bi morali gojiti empatijo, kar se sicer sliši lepo, ampak vseeno nekoliko preveč new-ageovsko in na prvi pogled popolnoma neizvedljivo. Ampak prav sposobnost vživljanja v druge, sposobnost videti svet skozi njihove oči omogoča, da nekoliko manj trdno stojimo na svojih okopih. In če so začetki imperijev, ki so skozi čas človeštvu povzročili nič koliko gorja, temeljili na simpatiji, zna biti ravno empatija tista pot, ki bi človeštvo lahko popeljala na višjo ravan. Kot bi rekla Maya, na vsesplošno zgražanje svojega očeta, v svet, v katerem ne bi bilo več mej. Empatija in dopuščanje sobivanja različnih pogledov je utopična misel, s katero bi Maya in Natalie radi spremenili svet, če bi se bili sposobni z njim soočiti. Ampak v Snežinki ne rešujejo sveta, zgolj odnos med dvema človekoma. Pri Andyju in Mayi se to obnese. Z dovolj časovne oddaljenosti in z visoko motivacijo sta si uspela stopiti nasproti, raznorodnim političnim prepričanjem navkljub.

Krasno bi bilo, če bi po tem vzorcu tudi mi lahko sprejeli sočloveka ne glede na njegova prepričanja, in morda bi se to v družbi še celo obneslo, če ne bi z demokratizacijo dostopa do informacij in z nekritičnim sprejemanjem raznorodnih resnic prišli do točke, kjer nasprotne pozicije preprosto ne morejo biti sprejemljive. Kako se lahko fizik in zagovornik ploščate Zemlje empatično pogovorita okoli oblike nebesnih teles, če prvi za svojo argumentacijo uporablja vsa znana orodja fizike, drugi pa prvoosebna pričevanja razkrinkovalcev zarot z družbenih omrežij? Kako je sploh mogoče, da je to lahko postala enakovredna debata v teh post-faktičnih časih? Empatija ima svoje meje in te se pri znanstvenikih najpogosteje končajo pri enicah in ničlah, pri njihovih nasprotnikih pa pri trditvi, da imajo sogovorniki oprane možgane. A kljub vsemu Bartlettova formula empatije, ki sicer v tovrstnih debatah odpove, razpira možnost sobivanja tudi v takšnih primerih. Sogovornika se lahko strinjata, da se ne bosta mogla zediniti glede gravitacije in okroglosti teles in da kategorično ne sprejemata mnenj drug drugega – a iz spoštovanja do sogovornika kot človeka boj za prevlado opustita in gresta na božično kosilo. Ta miselni preskok, ki se zdi precej naiven in po svoje preprost, zna biti ključen pristop k umirjanju razgretih strasti v prihodnjih letih. Vprašanje ostaja samo ali smo, tako kot Andy, dovolj motivirani, da ta korak proti boljšemu jutri kot družba tudi naredimo.

(iz gledališkega lista uprizoritve)