Začnimo z zakaj? Zakaj v poplavi predstav narediti novo? Ženske se skozi umetnost že dolgo sprašujejo o svojem prostoru pod soncem, o svojem mestu v družbi, o odnosu med moškimi in ženskami, o poniževanjih, krivicah in protislovjih. Posledica teh preizpraševanj je, da danes družba na ženske gleda veliko manj stereotipno in bolj celovito kot pred leti. Njihovo delo še daleč ni zaključeno, vendar pa smo se ustvarjalci predstave začeli spraševati, kje smo danes mi, moški. Je res vrhunec razmisleka o sodobnem moškem izpostavljanje mukotrpne copatastosti?

Še berete? Prav ... Izhodišče je tako bilo precej preprosto. Narediti moško predstavo. O moških. Tako, zares. Na moč. Kdo bi bil boljši za to nalogo kot Sebastjan Starič, “pravi desc”, ki se ga človek ustraši že, če ga zagleda, kako sprehaja majhnega psa.

Na začetku naj bi to bila predstava za tri nastopajoče ... Vendar se je koncept po spletu okoliščin (in zaradi pomanjkanja sredstev, če smo pošteni) zreduciral na solo. Tako je Borut Bučinel po slabih desetih letih ponovno pristal v središču pozornosti. In tako smo začeli. Raziskovati moškost. Delovni naslov predstave je bil Klin. Klin kot ... no, pač nekaj faličnega, trdnega, stabilnega in v drogeraškem smislu neoporečnega. Nekoliko naivno, ampak za prvo fazo razmišljanja o projektu kljub vsemu zadovoljivo.

Ste še tukaj? Aha, vidva sta ... Nadaljujem. Na prvih vajah sta Sebastjan in Borut začela iskati sestavne dele in jih počasi povezovati v tekočo koreografijo. Ob tem smo se poskušali držati osnovne teme, ki pa se nam je začela vedno bolj izmikati. Moška predstava je sicer ostala moška v svojem izhodišču, vendar se je v izogib posploševanju in neumesnem stereotipiziranju vedno bolj usmerjala na skupek konkretnih moških, sodelujočih pri projektu. Od tu je bil le kratek skok do konkretnega moškega in konkretnega podnaslova - vendar ne prehitevajmo.

Težava pri konkretizaciji moškosti je vedno v razkoraku med idejo, kaj naj bi moški bil in kaj moški v resnici je. Tej dvojnosti se ni mogoče izogniti. Vsi, no, vsi sodelujoči, smo imeli pred očmi sliko tršatega molčečega moškega, ki kljubuje vremenskih neprilikam, ki zna popraviti električno napeljavo, voziti vzvratno s prikolico in streljati z lokom. To je neka pradavna slika moškega, kot se šika: neobčutljivega na fizično bolečino s tršatim bradiščem, ki že tri dni ni videlo britvice, krepkega; a ne brez maščobnih oblog; ki prepoten, a še vedno blago dišeč po moškem parfumu, ki nepremično zre v daljavo, medtem ko mu veter mrši goste lase in košate obrvi. Vendar mi nismo ti moški. Borut izgublja lase, Sebastjan ne zna streljati z lokom, jaz bom pa prej osivel kot dobil pošteno brado. Naš moški svet je prej kot iz neotesanih potez prvinskega moškega sestavljen iz nežnosti, občutljivosti, hudomušnosti in očetovske ljubezni. No, pa tudi iz nezanesljivosti, jeznoritosti, lenobe in trmoglavljenja.


Foto: Miran Bratuš
Še vedno berete?! ... Ne, nimam nič proti. To je kar pohvalno, priznam, torej ... Približno na tej točki smo spoznali, da težave sodobne moškosti ne moremo rešiti. Ker model moškega, ki bi ustrezal že samo nam trem, ne obstaja. Preprosto nimamo dovolj skupnega. Tako smo se iz misije reševanja podobe sodobnega moškega preusmerili na posameznika. Zarezali smo v truplo konkretnega sodobnega moškega in po tleh so se razlezla čreva Boruta Bučinela in z njimi naslov. Britev. Britev kot sredstvo, ki ga uporabljajo izključno moški (seveda danes čisto nič ni izključno karkoli - je pa britev pretežno moški predmet). Britev, ki brije, britev, ki reže, ki deli. Pa še v madžarščini se sliši podobno kot Borut - borotva, kar sicer ni bilo odločilnega pomena, nas je pa utrdilo v prepričanju, da smo našli pravi naslov.

Sam naslov pa tudi podpira rez, ki smo ga tekom procesa bili prisiljeni narediti in sicer rez med Borutom kot performerjem in Borutom kot sodobnim moškim s spremljajočim karakterjem. Predstava poteka na dveh ravneh: performerski in metagledališki, ki bi sicer lahko mirno delovali ločeno, ampak se v primeru Britve izvrstno dopolnjujeta pri posredovanju zgodbe sodobnega moškega, ki je v našem primeru Borut Bučinel.

Še berete? Uh ... Zdaj res že iz petnih žil vlečem. No, pa dajmo še malo. Podnaslov predstave tako služi kot nekakšno opozorilo, ki bi ga bili še posebej veseli na Zvezi za varstvo potrošnikov, saj dovolj korektno opiše, kaj lahko gledalci pričakujejo od predstave. Fizično zahtevno, razrezano in humorno predstavo, med katero si ljubitelji čvrstih teles lahko spočijejo oči, tisti bolj vase usmerjeni pa preizprašajo svoj odnos do moških in moškosti.

Aha, ne berete več ... Super, potem lahko zaključim! In tako je nastajala predstava Britev: duet za performerja in njegov karakter.