Nina Ivanišin: »Igra je hoja po vrvi«

Širša javnost vas je spoznala najprej kot filmsko igralko, bili ste veliko odkritje slovenskega filmskega sveta, prejeli precej nagrad – za igro v dveh filmih v zelo kratkem času. Za slovenske filmske razmere in vašo mladost je to kar nekakšen unikum. Kako ste doživljali vse to medijsko zanimanje; delujete kot oseba, ki ji pozornost javnosti ni prioriteta.

Sama sicer nimam občutka, da bi bila tako zelo izpostavljena v javnosti. Zdi se mi, da sem relativno neznana igralka. Je pa res bilo po premieri Slovenke dosti intervjujev v promocijske namene filma – produkciji se je zdelo najbolj primerno, da film tudi sama predstavljam. Sicer pa ne maram medijskega izpostavljanja. Nekateri pravijo, da je to obvezen del tega poklica, sama pa nisem tako zelo prepričana o njegovi nujnosti. Ampak seveda, promocija projekta je stvar, h kateri si lahko tudi pogodbeno zavezan. Pozornost javnosti mi je prioriteta samo v smislu polnih gledaliških in kino dvoran. 

Nekje sem sicer zasledila, da so gledališke deske za vas bolj mamljive kot filmska kamera. Se vam zdi, da je že usmeritev na akademiji (AGRFT) takšna, da igralca bolj pripravi na teatrsko igro kot pa filmsko?

Ja, naša akademija je zelo gledališka, to je res. Po mojem mnenju je filmske igre v okviru študija premalo. Študentov ne zanima samo gledališče. Drugače se filmska in gledališka igra tako zelo ne izključujeta, nista dve popolnoma različni stvari. Je pa res, da bi moral študent dobiti malo več izkušenj na akademiji, da ne spoznava vsega o filmu na licu mesta, na samem snemanju. To sem sama v svojih časih pogrešala. Film je zame res bolj eksotika, kar je povezano tudi s tem, da so takšni pogoji v Sloveniji takšni, saj je produkcija majhna in ozkogledna. Ne vem, zakaj se kulturna politika tako zelo boji slovenskega filma.    

Ob vsem tem uspehu Slovenke v tujini pa tudi konkretnih izkušnjah s tujino – posneli ste film z Rajkom Grlićem, bi se kdaj načrtno podali v tujino, kjer je večja produkcija in več možnosti?

Na festivalih, kjer se je promovirala Slovenka, so se odpirale možnosti. A to zahteva en velik interes, čas in energijo – predvsem z igralčeve strani, da se tega konkretno loti. So slovenski igralci, ki to počnejo. Tujina me tako zelo ne zanima, da bi res bivala in delala tam. Kot izkušnja, do katere v Sloveniji res težko prideš, pa bi me kak projekt lahko zanimal. Najbrž se vsak igralec pri sebi karierno odloči, kaj ga bolj zanima. Mene zanima slovenska kultura, da se tukaj s teatrom naredi največ. Pa ne zaradi nekih patriotskih vzgibov, sploh ne, ampak ker je to bogato področje in mislim, da še nismo vsega dognali.

Ja, slovenski teater je tujini zelo priznan in hvaljen.

Zdi se mi, da je. Vsaj sklepajoč po odzivih, ki jih dobivajo naše predstave.

Od vseh igralcev želimo zvedeti njihovo zgodbo, kaj je bilo tisto odločujoče, da so se odločili vpisati na akademijo za igro …

Odločujoče je bilo to, da sem se že takoj na začetku srednje šole v Mariboru vpisala v Gledališko šolo I. gimnazije. Takrat jo je vodila profesorica slovenščine, zdajšnja direktorica Lutkovnega gledališča v Mariboru Mojca Redjko, ki je imela vrhunski program za ljubitelje gledališča. Srečala sem se z veliko zanimivimi ljudmi, veliko raje sem čas preživljala na Prvem odru kot v šoli in zelo sem si želela, da mi igra ne bi bila več samo hobi. Odločila sem se, da poskusim s sprejemnimi izpiti. Želela sem si od tega živeti. No, to si želim še danes. Še posebej danes.

Še eno vprašanje, ki se nahaja v vseh vprašalnikih za igralce – kako se spominjate teh sprejemnih izpitov?

Iti na sprejemne izpite terja nek poseben pogum, s katerim se kasneje ne srečaš več, nobena avdicija se ne more primerjati s sprejemnimi izpiti. Takrat sem se prvič srečala z nekim meni neznanim strahom, ki se ni mogel primerjati z navadno tremo. Zdelo se mi je, da se tukaj res odloča o nečem pomembnem. Stopila sem pred komisijo, pokazala, kar sem pripravila, in upala, da si me bodo zapomnili, da se ne bom izgubila v množici ostalih kandidatov. Končalo se je dobro in tako ima celotna izkušnja lep spomin. Res je, da se mi zdaj zdi moj program malce neroden, mogoče smešen, ampak bil je res iskren in tega, se mi zdi, nihče ne more zameriti. Še danes se spominjam trenutka, ko sem izvedela, da sem sprejeta, bilo je res izjemno, in tisto poletje je bilo res edinstveno; čutila sem, kako se je neka zgodba končala in se začenja nova in kako se vse ima zgoditi. In do danes nisem bila razočarana.

Kaj je bilo med študijem na akademiji najtežje? Kaj je sedaj najtežje v tem poklicu?

Najbolj zoprni so mi intervjuji oziroma vsako neko izpostavljanje, to, da moraš povedati nekaj pametnega, pa se bojiš, da ne boš. Vsako izpostavljanje mene zasebno mi ni najljubše, če ne celo mrzko. Nimam rada družabnosti po sili, druženja, kjer se moram pogovarjati s pravimi ljudmi in vnaprej razmišljati o tem, da se moram izkazati. Sem mnenja, da moje delo govori samo zase. Mogoče se sliši kot slab kliše, ampak je res. Ne maram pa drugačnih poti do dela. Razumem, da se v današnjem svetu to mora početi, ampak ne pomeni, da mi mora biti to všeč. Ne maram oportunizma. Zasebnost je moja stvar in je ne želim kontaminirati s poslom.

Akademija pa je bil krasen čas, še posebej za nas, ki smo prvič šli stran od staršev, spoznavat nove stvari. Imela sem srečo, pristala sem v najboljšem razredu. Še zdaj smo si blizu – ni nujno, da se to zgodi v vsaki generaciji. Težji del tega poklica so negotovosti, dvomi, včasih se ti zdi, da lahko igraš vse, drugič pa hitro začutiš svoje limite, kar je zelo frustrirajoče. So bili semestri, ki so šli gladko, včasih pa je bila kriza. Meni se je to zgodilo v tretjem letniku. Odvisno je od karakterja – če si malo bolj negotov, nesamozavesten, hitro začneš razmišljati, da to morda ni zate, in rečeš, hvala lepa za priložnost, očitno ne bo šlo. Na srečo je vedno nekdo tam, ki te postavi na realna tla. Kljub vsemu je to krasen poklic.

Mnogi igralci govorijo o tej izkušnji dvoma, poigravanja z mislijo o prenehanju ukvarjanja z igro, ne samo med študijem.

Ja, tega je konstantno ogromno. Mislim, da igralec seveda mora biti samozavesten, saj se vendarle ves čas izpostavljaš – a kot da je to nek paradoks – moraš biti tudi dvomljiv, mehak in krhek v sebi, da lahko napreduješ in delaš natančno in polno. Je kot hoja po vrvi in ni lahko neprestano držati ravnotežja, včasih ga izgubiš in zdrkneš. Posledice zdrka so odvisne od višine, na kateri si napel vrv.

Kako vseeno najdete te meje, koliko distance do svoje igre sploh lahko premore igralec, da preko tega raste in da ga to ne mrtviči?

Ni pravila. Vsakič, ko se zgodi kak projekt (zdaj sem sicer še mlada igralka, ampak imam že nekaj izkušenj) napreduješ iz projekta v projekt, na tej poti ves čas razčiščuješ sam s sabo in se ti zdi, da zdaj pa že znaš stopiti na oder, znaš povedati stavek, a je to lahko zavajajoče in zelo nevarno – hitro se ti zgodi, že pri naslednjem projektu, ki ima neke druge zakonitosti, da se neki stari problemi vrnejo. In to te seveda potre. Zelo potre. Moraš biti zelo potrpežljiv.

Po značaju se mi zdite introvertni. Je to za igralca slabo in kako se s to predispozicijo soočate?

Osebno sem najbrž res bolj sproščena z ljudmi, na katere sem navajena. Med tujci potrebujem malo več časa, da se ujamem in vključim. Na odru, že na akademiji, je bila ta introvertnost malo problematična. Ni nujno sicer, da če si introverten v zasebnosti, da si takšen tudi na odru. Včasih se to razlikuje – imaš odrski, javni jaz, ki je ekstrovertiran, če pa srečaš taistega igralca privatno, vidiš, da je zelo zadržan. Ali obratno. No jaz sem bila na začetku res malo sramežljiva, mogoče sem še zdaj. Večkrat so mi profesorji dejali, da je moj igralski vzgib pravilen, iskren, da pa nimajo občutka, da ima gledalec kaj od tega. Kot igralec ne moreš igrati sam zase, to lahko počneš doma, ne na odru. Igro moraš dati gledalcu, ne sme se »dogajati« samo tebi. Še danes imam morda težave, da sem nekoliko zadržana na odru, kar je lahko neka svojevrstna zanimivost, je pa lahko zelo iritirajoče – če prideš v gledališče in vidiš igralca, ki ga ne slišiš, ne razumeš, v tem res ni nič žlahtnega. Iz projekta v projekt se zato s tem soočam in odpiram lastne meje.

SNG Drama Ljubljana je osrednji nacionalni teater. Je bilo na začetku težko, najbrž so pritiski večji kot v manjših gledališčih, na primer v Celju, kjer ste bili najprej zaposleni? Tudi do večjih in vidnejših vlog je najbrž težje priti v velikem ansamblu.

Ja, v Celju je število igralcev manjše. Kot najmlajša v tistem gledališču sem tudi vedela, da je dosti vlog, ki bodo pisane na moje izkušnje in mladost. Režiserji so takrat tudi dosti zasedali mlade in delo je bilo skoraj zagotovljeno, ker je bilo dovolj dela oziroma vlog za vse igralce. Celje je bilo zame prelepa izkušnja in verjetno bi tam ostala do zdaj, če me ne bi povabili v Dramo.

Res sem imela zgoraj naštete pomisleke – nisem vedela, če sem dovolj zrela, da vstopim v takšen teater, in ali bi bilo bolje, da se kalim še kje drugje, da dobim tudi malo več samozavesti. Celjsko gledališče ima pravzaprav boljše pogoje, da mlad igralec dobi kilometrino, izkušnje, igralsko kondicijo, ker ima manjši ansambel. Skrbelo me je, da ne bom dovolj igrala, ker je Drama res toliko večja, z mnogimi igralci, ki so primerni, da zasedejo isto vlogo. Takratni direktor Ivo Ban me je vseeno prepričal, da je Drama vendarle pravo okolje zame. Prišla sem res v zelo zdrav kolektiv, kjer tudi starejši kolegi dosti investirajo v mlajše kolege in jih podpirajo na vsakem koraku. Zato sem zelo hvaležna, da sem prišla med ljudi, ki si želijo, da si dober, in ti bodo zato tudi pomagali. Želijo, da se dela res dober program, dobro gledališče, tukaj vrhunski igralci niso vrhunski kar tako, ampak je za tem ogromno doslednega dela. In to je najboljši zgled za mladega igralca.

Bile so tudi kritike, da se naš osrednji nacionalni teater premalo pomlajuje in da to dolgoročno gledano ni dobro.

Vedno je dobro, da pride skupina, takrat smo prišli trije (Tina Vrbnjak in Klemen Slakonja), ampak prvo leto nismo bili zasedeni skupaj – kar bi bilo na začetku dobro, da se uigraš znotraj svoje generacije in da se sveža energija res začuti. Kasneje smo se sami začeli pogovarjati, da bi bilo dobro, če bi kakšne projekte naredili skupaj. No, letošnja sezona je, kar se tega tiče, super. V tem gledališču sta nabor igralcev in izbira res velika, tako da mlajši mogoče nismo toliko opaženi, tudi režiserjem smo manj znani, zato je dobro, da se za nas zavzame umetniški vodja – kar Edvard Miler tudi počne – nas v tem smislu malo bolj izpostavlja. 

Kako se vaša interpretacija lika v določeni prestavi spreminja skozi življenjsko dobo neke predstave? Kako ista je vaša igra na premieri v primerjavi z zadnjo ponovitvijo?

Zelo je odvisno. Od števila ponovitev, od tega, kako natančno je bila predstava režirana, ali je bila zelo shematična, matematična. Če se dobro zvadi, ostane do konca enako – telo si zapomni več, kot si mislimo. Če pa je to recimo klasična postavitev, se lahko vloga res spreminja, se »medi«, kot rečejo kolegi. Kot da bi se s časom oplemenitila, zalezla v telo, se zlila z igralcem in se tako »resničila«.

Se bojite, da bi jo kdaj razvili v nekaj »napačnega«, drugačnega, kot je bilo mišljeno na začetku in v glavi režiserja?

Ja, lahko razpade. Čutiš, da stvari ne stojijo več skupaj, kot da konstrukt razpada in ostaja neka shema, ki nima več mesa, ni več polna. Včasih je na delu malomarnost ali naveličanost in predstava izgubi na natančnosti. 

Med drugim igrate v predstavi za otroke (Mala čarovnica), igrali ste tudi v Mini teatru, vložek v igro je najbrž enak vložku v klasične predstave za »odrasle«, kako pa vi doživljate to specifično publiko? V katerih segmentih je morda bolj zahtevna od tiste »resne«?

Ja, vložek je enak. Ne vem, če je prav zahtevnejša, mislim, da je celo prijaznejša. Odrasli se mi zdijo zahtevnejši, imajo več predsodkov in dajo manj priložnosti. Otroci so bolj naklonjeni, sprejemajo trud, energijo. So bolj iskreni, in ko se ti ob koncu predstave zahvalijo z aplavzom, veš, da si naredil veliko delo. Zame je zelo dobrodošlo, da vsaj enkrat na leto naredim predstavo za otroke, to so dragocene izkušnje.

Konec marca pripravljate premiero Treh sester, v samem tekstu je veliko tem, ki so danes aktualne, kaj pa bi vi izpostavili kot največji poudarek vaše uprizoritve, ki se nanaša na današnji čas?

Zaenkrat smo še v fazi gradnje, nekaj sporočilnosti bo moralo počakati na celoto. Sicer pa so Tri sestre klasika in v tem smislu vsak čas nagovarjajo s svojimi večnimi temami. Vprašanje sreče in nesreče je vedno aktualno, pa tudi to, kako človek nima vpliva na potek nekih dogodkov. Osebno pa se mi zdi zanimivo in aktualno za ta čas to, kako ljudje v času sprememb, ali priprave na spremembe, niso aktivni. Zakaj se nekdo ne zgane, ne deluje v prid boljšemu in samo stoji in čaka, medtem ko gre mimo njega celo življenje. Kako biti aktiven, kako ne biti pasiven, kaj pomeni, da neka mladost mine mimogrede, brez da bi se kar koli zgodilo …

Čehov na nek način vidi rešitev v intelektualcu: vse tri sestre so (preveč) izobražene, še posebej za okolje, v katerem živijo. Imajo potencial, ki pa ostane zgolj to – potencial. Na koncu so skoraj tam, kjer so bile na začetku. Življenje pa je šlo mimo. Je možnost sprememb v posamezniku, v množici? V revoluciji, evoluciji?

Izobražen posameznik ni dovolj, premalo pa je tudi množica. Potrebno bi bilo skupno delo. Množica je sila, ulica lahko deluje – a le ruši, ničesar ne vzpostavlja. In zato so potrebni izobraženi ljudje, da vzpostavijo red, ki bo boljši kot ta zrušeni. Jaz zaupam v počasno spremembo – v Treh sestrah ima Veršinin monolog, kjer pravi, da bo čez dvesto, tristo let naraslo število intelektualcev in bodo naši po-po-potomci živeli bolje. 

Hkrati pa njegov kontrapol Tuzenbah pravi, da bi morali biti srečni že sedaj, ne čez tisoč let, ker se življenje v bistvu ne bo spremenilo. Sama bi tako združila ti izjavi – delujmo v sedanjosti, z zavedanjem, da to, kar delamo sedaj, vzdrži in se nadgradi še za naslednjih tisoč let.

Kako gledate na trenutno kulturnopolitično situacijo v Sloveniji, veliko se tudi opozarja na to, da so mladi (umetniki) brez perspektive, še posebej zaradi vseh rezov v kulturo – prostor za vse se krči. Ste se med študijem/tik po njem kdaj bali za prihodnost in možnost zaposlitve?

Ne, nikoli. Mislim, da smo mi bili še zadnja generacija, ki smo se skoraj brez problemov zaposlili. Bilo nas je enajst in vsi smo zaposleni. Zelo dobro poznam situacijo sedaj in ne vem, kako bi to komentirala. Imamo zelo slabo kulturno politiko in mislim, da bi potrebovali nekoga z dobrim načrtom, da se naredi sistem, ki bo deloval – v prid tako ustvarjalcem kot proračunu. Nujno potrebujemo pametnega človeka, ker si ne moremo privoščiti izgube kulture.