Krleža je svojo pisateljsko pot začel v romantičnih tonih, ki pa so se hitro razvili v družbeno kritične. V svojih delih je v ospredje postavil družbo, družbene probleme, eksistencialna vprašanja ter vprašanja enakosti in svobode. Pisal je z veliko intenzivnostjo ter neustrašno kritiziral politične in družbene krivice.
Bil je glavni urednik Enciklopedije Jugoslavije, sodeloval pa je tudi pri postavljanju idejnih gradnikov Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti ter Zveze književnikov Jugoslavije. Njegova dela so bila uprizarjana in prevajana v tuje jezike, zanje pa je prejel tudi najvišja odlikovanja.
Za vrhunec njegovega ustvarjanja velja glembajevski cikel 11 novel in treh dram (Gospoda Glembajevi, V agoniji, Leda) s konca 30. let minulega stoletja. Krleževi zapisi o Glembajevih so obtožnica dekadence hrvaške buržoazije pod oblastjo Avstro-Ogrske.
Krleža je bil nekakšen skriboman, pisal je nenehno, hlastno in z baročno strastjo, kot da se mu gradivo samo od sebe s spontano nujnostjo zliva na papir, piše prevajalec Andrej Inkret v spremni besedi h Krleževim izbranim tekstom Glembajevi. Prepričan je bil, da je človek postal to, kar je, "takrat, ko je vzel v roke pisalo". Hkrati je opozarjal pred fraziranjem, kajti "fraza preobrača človeško besedo v praznoto, občutke v kalupe, misli v trapaste sheme".
Krleža se je rodil 7. julija 1893 v Zagrebu. Šolal se je na vojaški akademiji, vendar je zaradi bolezni poklic vojaka opravljal le nekaj let, preden se je posvetil novinarskemu delu.
Umrl je v 89. letu starosti v Zagrebu, osem mesecev po smrti žene Bele Krleža, ki je pogosto nastopala v uprizoritvah njegovih dram. Pokopan je bil z vojaškimi častmi. Njegova dela ostajajo aktualna tudi danes in so zato pogosto predmet ponovnih interpretacij.