Milan Tomašik je znan in priznan plesalec in koreograf. Rodil se je na Slovaškem, zdaj pa že 14 let živi in dela v Sloveniji, kjer ga je bilo prvič mogoče videti v predstavi skupine En Knap v koreografiji Iztoka Kovača z naslovom Woferl osebno.
Kmalu sta ga k sodelovanju povabili plesalki in koreografinji Maja Delak in Mala Kline - ustvarili so predstavo Galerija mrtvih žensk, na povabilo direktorice in vodje Plesnega teatra Ljubljana Žive Brecelj pa je ustvaril svoj prvi solo Within (2006). Trilogijo solo predstav sta dopolnila še Off-beat (2011) in Solo (2016), v vsaki od njih pa je bil po besedah Žive Brecelj "drugačen Milan, ki je naredil korak naprej v svojem izrazu in dovršenosti".
Dramaturg pri solu Off-beat je bil Samo Oleami, pri kateri je Tomašik po njegovih besedah želel izhajati iz glasbe, a ne kopirati renesančnih plesov, ob tem ohraniti igrivost in improvizacijo. "Imeli smo postavljene prizore, posamezni gibi pa so bili odprti. Milanu je blizu improvizacija, a hkrati teži k postavljenosti in preciznosti. Izkazalo se je, da je ta kombinacija v Off-beatu res zaživela šele z večjim številom ponovitev, ko se je usidrala v Milanovo telo."
Pri Solu je kot dramaturginja sodelovala Andreja Kopač, ki je poudarila pomen glasbe v Tomašikovih predstavah. Glasba daje predstavam "nekakšen pokrov". Izbor glasbe in vsebina, ki jo glasba prenaša, vstopata v dialog z drugimi elementi predstave ter tako komunicirata tudi z drugimi časi in obdobji. Tako v solih kot skupinskih predstavah Tomašik ves čas odpira svetove navzven in navznoter, renesančno glasbo, zlasti v solih, pa neposredno zoperstavlja novejši, drugačni glasbi. Preteklost, ki jo ves čas dela živo, uporablja, da komunicira s sedanjostjo, je poudarila teoretičarka.
Tomašika zelo zanima folklora, pri čemer ga preseneča, kot je nekoč dejal Andreji Kopač, da se v Sloveniji tako malo ljudi ukvarja z odkrivanjem lastnega gibalnega izročila, ki bi ga nato prenesli v sodobni ples. Iz slovaške avtentične folklore denimo izhaja njegov kolektiv Les SlovaKs.
S koreografinjo Magdaleno Reiter in dramaturginjo Anjo Golob je Tomašik leta 2017 soustvaril tudi predstavo Solo za dva glasova. Kot je dejala na Poljskem rojena koreografinja, jo je od nekdaj pritegovala Tomašikova specifična gibalna poetika, absolutna predanost delu, vztrajnost in konsekventna struktura, ki pride še posebej do izraza pri njegovih improvizacijah.
S skupinskimi predstavami Sezona lova (2014), Silver Blue (2015) in Fight Bright (2018) - ta je bila premierno uprizorjena po simpoziju - je Tomašik dosegel pomemben mejnik. V njih je preizkušal komunikacijo v skupini in soplesalce čedalje bolj razumel kot soavtorje. Pri postavljanju trilogije je sodeloval tudi s Tino Valentan in Špelo Vodeb, ki sta izkušnje s slovaškim koreografom delili prek videoposnetkov. Slednja je poudarila, da je s Tomašikom lepo delati, saj sodelavcem nudi občutek, da so enakovredni in potrebni.
Plesni simpoziji namenoma potekajo brez ustvarjalca, o katerem teče beseda. Kot je pojasnila povezovalka Staša Mihelčič, je tako razprava bolj sproščena, lažje se tudi oblikuje kritiška misel.